Dežurni krivci – “Mi smo underground”

Dežurni krivci - “Mi smo underground”

Dežurni krivci – “Mi smo underground”

Dežurni krivci so izdali novo ploščo Strup (2007, DK Records) pred dobrim mesecem dni. Na intervjuju smo rekli besedo ali dve o njej. Spili nekaj pelinkovca. Ugasnili diktafon in rekli še kako. Tudi o delnicah. Sogovornika sta bila basist Tomas Tibaut in kitarist Marko Čuš.
Približno polovica promocijske turneje je mimo. Kako ste zadovoljni z odzivom in obiskom?
 
Marko: Skoraj pol (smeh).
Tomas: Občutki so mešani (smeh). Kakor kje. Čisto odvisno.
Marko: Kjer smo že igrali in nas poznajo, je odziv dober. Kjer smo igrali prvič, pa je bila publika bolj zadržana. Tam so občutki mešani (smeh). So pa odzivi ponavadi povsod taki, da nam rečejo, da se še vidimo.
S skupino Ampersand ste na začetku oktobra igrali v Gradcu. Koncert je bil pravzaprav generalka za to turnejo. Je drugače igrati pred tujo publiko?
 
Marko: Bilo je zelo zanimivo s tega stališča, da nas tam niti ne poznajo niti ne razumejo naših besedil. Ampak odziv je bil zelo dober. Tako da smo bili zelo presenečeni.
Tomas: Oni pa tudi (smeh).
Marko: Očitno so bili z nami zadovoljni. Dogovorili smo se še za en koncert, v istem klubu. Tudi če poješ večinoma v slovenščini, te ljudje pridejo poslušat.
Kitarist skupine Ampersand Hannes Jaeckl je pomagal pri produkciji plošče. Zakaj ravno on in kako ste prišli do njega?
Tomas: Do njega smo prišli preko PNC (Prekmurje Noise Conspiracy, op. a.). On je sodeloval s Psycho-Path ter še nekaterimi drugimi skupinami. Spoznali smo se na nekem žuru PNC, kjer je slišal našo glasbo in rekel, da se mu zdi zanimiva. Mi smo takrat že imeli nekaj novega materiala in smo iskali producenta. Hannes je izrazil interes za sodelovanje, mi smo se pa na podlagi njegovega dotedanjega dela odločili, da je vreden zaupanja. (smeh)
Marko: Njegov edini pogoj je bil, da besedila niso nacistična. (smeh)
To je tudi vaše prvo snemanje v tujini. Je tam kaj drugače delati?
 
Marko: To je bolj odvisno od ljudi in za kakšen sistem se odločiš. Našo prvo ploščo Nikogaršnje mesto (Daleč od ljubezni) (2001, DK Records) smo snemali v studiu KIF-KIF, medtem ko smo z Aldom Ivančičem snemali tukaj doma, le bobne smo posneli na Metelkovi. Sedaj pa smo se s Hannesom spet odločili za studio. Bilo je v bistvu tako, da je on vprašal, če imamo mi kakšen studio in ker ga nimamo, smo se odločili za Celovec. Cene so približno enake pa tudi Hannes je v tistem studiu že delal. Zato Celovec.
Kakorkoli že, nova plošča je zunaj. Vaši vtisi?
Marko: S ploščo smo super zadovoljni. Na njej je zvok, ki smo ga iskali. Ujeli smo tisti live sound, ki se ponavadi na plošči izgubi. Na tej se ni.
Kako pa gledate na album v odnosu do vaših prejšnjih izdelkov? Zdi se, da je zvok iz plošče v ploščo vedno agresivnejši, bolj poln.
 
Marko: Imaš prav. Ampak to je zvok, ki smo ga mi hoteli že na prvi plošči. Ampak tedaj je bil verjetno problem v nas in tudi v studiih. Če samo primerjamo Strup s predzadnjo ploščo. Aldo je odličen producent, ampak nima toliko izkušenj z rock ‘n’ rollom kot Hannes. Kot prvo, je Hannes sam glasbenik, ki igra rock ‘n’ roll že leta in leta, kot drugo, pa producira in snema več ali manj le takšno glasbo. In to se sigurno pozna.
Za skladbo Wanna Kill ste posneli tudi videospot, album je brezplačno na voljo na vaši spletni strani. Veliko se pojavljate tudi v medijih. Ambiciozen marketing.
 
Marko: Mi smo na vsak način hoteli spraviti glasbo do ljudi. Plošče se tako ali tako ne prodajajo. Lahko, da smo s finančnega vidika nekaj izgubili, ampak sedaj vidimo, da tudi to ni res. Ljudje, ki bi album kupili, ga kupijo tudi sedaj, ko je na voljo brezplačno. Plošč na koncertih prodamo približno enako kot prej, pravzaprav še več. Veliko se proda samo ovitkov (na koncertih je mogoče nabaviti tudi samo ovitek s prazno zgoščenko, namenjeno tistim, ki si album naložijo z interneta, op.a.). Mislim, da smo se odločili za dobro strategijo.
Kritike nove plošče so več ali manj zelo dobre. Kako Dežurni krivci gledate na glasbeno kritiko in medije?
 
Marko: Kritika nekaj že pove. Ponavadi jih pišejo ljudje, ki vsaj nekaj vedo o glasbi.
Tomas: Ampak glavna kritika je za nas publika.
Marko: Ampak tudi dobra medijska kritika nam veliko pomeni. (smeh) Preko medijev poskušaš priti do ljudi, tako ta stvar funkcionira. So nam pa primarni koncerti in ljudje. Do njih pa težko prideš brez medijev.
Kritični ste pa na novi plošči tudi vi. Na primer Freedom Fries ima precej domiselno metaforiko.
 
Marko: S teksti smo pravzaprav vedno poskušali biti malce kritični. Vendar kdo se v tekste ne poglablja, mogoče ne razume točno tega, kar smo hoteli povedati. Čeprav jaz gledam na besedila vedno tako, da si jih pač vsak poskuša razlagati po svoje. Mi nikoli nismo početi tega, da bi v besedila zavijali neka skrivna sporočila, ki bi jih potem na veliko razlagali okrog. Potem bi to povedali direktno, brez metafor. Je pa res, da je nekaj pesmi na novi plošči zares kritičnih.
Kdo piše besedila in od kod, razen iz splošne družbene klime, še črpate navdih?
 
Marko: Besedila pišemo počasi vsi, pa tudi ideje so zelo različne.
Tomas: Zelo počasi (smeh). Jaz še nisem napisal nobenega teksta.
Potem lahko na naslednjem albumu lahko pričakujemo kak tvoj prispevek?
 
Tomas: Naslednji album bom v celoti napisal jaz. (smeh)
Tokrat ste se odločili tudi za uglasbitev pesmi Edvarda Kocbeka (Senca, op. a.). Zakaj ravno Kocbek in kakšna je razlika med pisanjem glasbe za lastna besedila in za – recimo temu – resno poezijo?
 
Marko: Saj tudi lastne skladbe pišemo včasih tako, da imamo besedilo pred glasbo. Tudi ni nujno, da je avtor glasbe tudi avtor teksta. Gre za enak princip. Mi smo že nek tak test dali skozi na plošči Rockerji pojejo pesnike (2005, Subkulturni azil) in mislim, da nam je dobro uspel. Ni bil nek problem. Kocbek pa zato, ker je naš rojak in ker je bil predolgo zamolčan. Pomembno se nam ga je zdelo izpostaviti, saj je bil velik človek. Poleg tega pa nam je njegova poezija všeč, bil je tudi zelo kritičen. Imel je jajca. Igor (bobnar, op.a.) je potem poiskal eno njegovo pesem.
 
Na enem izmed vaših koncertov je bil med obiskovalci tudi sin Edvarda Kocbeka.
 
Marko: Sina sta lastnika avtorskih pravic in smo ju zaprosili za dovoljenje za objavo. Sicer šele potem ko je bila pesem že posneta. (smeh) Ampak sta bila zelo vesela in sta takoj privolila. Seveda smo ju tudi povabili na koncert. Jurij je prišel in bil zelo zadovoljen. Brat pa ni utegnil in se je upravičil.
Mislite, da bi moralo biti več sodelovanja med pop kulturo in tako imenovano visoko kulturo?
 
Tomas: Pop kultura in visoka umetnost naj sodelujeta kakor hočeta. Mi smo underground. (smeh)
Marko: Ne ne. Povsod so lahko dobra sodelovanja. Tudi sodelovanje neke komercialne glasbe in rock‘n’rolla lahko izpade dobro, konkretno imam v mislih sodelovanje Helene Blagne in Demolition Group. Če je dobro, je dobro. (smeh)
 
Polovica skladb na novi plošči je v angleščini. Naključnjo ali namerno?
 
Tomas: Čisto naključjno. Tudi angleški jezik je toliko speven, da lahko napišeš kvalitetno besedilo. (smeh) Pa še Angleži te razumejo. (smeh)
Vse skladbe razen omenjene Kocbekove so avtorske. Ploščo si oblikoval ti Marko, izdana je bila v samozaložbi, tudi spletno stran oblikujete sami. Veliko je avtorskega pristopa in DIY logike.
 
Marko: Vse razen snemanja počnemo sami. S pomočjo širokega kroga podpornikov in prijateljev.
Tudi Prekmurje Noise Conspiracy?
 
Tomas: Točno to.
Kaj pomeni PNC skupini Dežurni krivci?
 
Tomas: Pomeni nam veliko, od raznih poznanstev, kontaktov do uslug in nasvetov.
Marko: Vedno imaš nekoga, ki ti bo priskočil na pomoč. Ali z nasvetom ali čisto fizično.
Tomas: In ne bo upal reči ne. (smeh)
Nova plošča je tudi odlična popotnica za vsakoletni festival Jurjovo je! Imate že kakšne načrte?
 
Marko: Ne še. O tem začnemo razmišljati po novem letu.
Tomas: Jurjovo je, Jurjovo je bilo in Jurjovo bo. Sedaj pa nam je v interesu odigrati čim več koncertov. Nekaj je že dogovorjenih, nekaj se še dogovarjamo. Do februarja še igramo. Verjetno nekaj tudi v tujini.
Hvala!

Povezani članki:

Značke: