München, drugič: Klaxons in Neils Children

München, drugič: Klaxons in Neils Children

München, drugič: Klaxons in Neils Children

München / Georg Elser Halle
18. 11. 2007
Vstopnina: 16€ / razprodano
 
Zelo malo je manjkalo, da koncerta sploh ne bi videl. Pet minut do devetih, ko bi naj oder zavzela predskupina (začela je bojda že nekaj čez pol deveto), sem bil še brez vstopnice, vhodna vrata pa je krasil napis ausverkauft ter stražila dva preverjeno nepodkupljiva varnostnika. Pa nisem bil edini, ki ga je nerviral deficit vstopnic. Nepremišljenih naivnežev nas je bilo kar nekaj. Ampak če je bog na strani pijanih, sreča pomaga pogumnim (pa še neumnim, bi dodali ciniki) – kar pomeni, da sem na koncu vseeno dobil vstopnico.
 
Neils Children sem zaradi zgoraj omenjenih logističnih težav sicer zamudil, je pa bilo ob vstopu v dvorano na odru že mogoče opaziti člane skupine Klaxons. Angleži igrajo poskočen ter vesel pop-in-še-kaj-dance-punkrock, ki so ga obeležili na doslej edinem diskografskem spomeniku Myths of the Near Future (2007, Polydor). Koncert so sicer otvorili s skladbo The Bouncer, nadaljevali pa s skladbami z omenjenega albuma. Na najboljši odziv so naletele energične melodije z Atlantis to Interzone, Magick, Totem on the Timeline in končna It’s Not Over Yet, čeprav je treba priznati, da je strumno opremljena mladež – živo-barvne hlače na korenček, razna svetila in še kaj – v ospredju norela čez celih 45 minut koncerta. Godbeniki so vnovčili žurerski potencial godbe, česar ni ogrozil niti (bolj pozersko) odsoten uporniško-flegmatičen karakter Jamiea Reynoldsa. Da dobrega ozvočenja niti ne omenjamo.
 
Glasbena prizorišča v Münchnu so bila nasploh poglavje zase. Obisk teh nekaj klubov in koncertnih prizorišč bi bil lahko dobra iztočnica za primerjavo ter oceno glasbene infrastrukture na Slovenskem in mogoče za inspiracijo konkretnih akcij in dejanj odgovornih. Ampak pustimo to za kdaj drugič in se vrnimo h koncertu. Le-ta je bil zelo soliden, čeprav presežka ni ponudil. V enačbi sicer ni nastopa predskupine, ki smo jo naknadno sicer ujeli na afterju v nekem klubu (s koncertno vstopnico smo imeli v klub brezplačen vstop – še ena všečna malenkost). Tam je bilo vzdušje bolj sproščeno – Klaxons in Neils Children so se tudi malce menjavali na odru – pa tudi ljudi je bilo manj. Žur!
 
Ne glede na to, da godba skupine Klaxons ni ravno v središču mojega osebnega glasbenega okusa, sem z videnim in slišanim zadovoljen.
 
Hvala Zali in Stašu za dobro voljo ter Holgerju za gostoljubje in prijaznost.
 

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.