Vnovična otvoritev futurističnega muzeja – Sleepytime Gorilla Museum

sleepytime_gorilla_museum_01

Črnomelj / MKK
Sobota, 27.10.2007
Vstopnina: 6€ / 8€
 
Naj mi (nežen/na) bralec/lka oprosti, ker bom to recenzijo prvenstveno namenil tistim, ki poznajo (z)godbo benda in so bili kdaj navzoči na živem nastopu.
 
Le kaj se skiva za imenom Sleepytime Gorilla Museum (SGM v nadaljevanju)? Pronicljivo popisani ovitki ploščkov sugerirajo na dva osnovna koncepta, in sicer možnost nekakšne »dadaistične potegavščine« ter možnost polja za »subverzivno, anarhistično, komunistično propagando« s strani njujorških industrijskih delavcev v prvi polovici prejšnjega stoletja, kar je (seveda) kasneje (leta 1954) botrovalo k zaprtju tega realno obstoječega »futurističnega muzeja«. Halo? Zaskvotat zapuščene industrijske objekte za potrebe sindikalnih diskusij, razpečevanja družbeno kritičnih pamfletov, letakov ter prirejanja »primitivnih«, anti-umetniških glasbenih performansov ter razstav.. in to v kontekstu najvišje prosperitete komunistične mrzlice ter blokovske delitve sveta na robu atomske apokalipse v petdesetih letih prejšnjega stoletja res ni mačji kašelj. Za nameček dodajmo še, da je šlo za imigrantsko poceni delovno silo. Pač, nov lov na čarovnice. Tak »Grand Opening…« podvig bi pravzaprav še danes bil precej težaven. Primer Metelkove v tej točki kar bode v oči. In tukaj se skriva osnovni koncept benda – kdo ima pravico do apokalipse (do katere itak nikoli ne bo prišlo, predvsem zaradi tiranije misli o nemožnosti alternative), kdo bo prvi v vrsti (kot pravi njihova pesmica »Who will be invited to picnic?«), kako v pasivnosti in utopičnosti najti moč preko »will to powerlessness«, kako iz »muzeja« izvzeti preteklost, ga narediti a-historičnega, brez artefaktov, ga zaprtega »odpreti« in imeti z besedami glasbenikov SGMja »worlds’s most closed museum« ter »museum of the future«. Kako je to mogoče se sprašujete? Preko mitologije, simbolike, ikon ter konceptualne glasbe. Preko transformacije človeka v oslovsko-glavega nasprotnika človeštva (simbolika prejšnjega albuma), preko preparacije ter preseganja »ustaljenih« simbolov moči (npr. zmajev, orlov, itd) v novo ikono »powerless preživelca«, ki se v svetu SGMjev bohoti v sluzi, v ikoni polža (snail-god). Vseskozi živeča »sluz« (»ancient living slime«) kot nasprotje postmoderne kuge digitalne utopije, tehnološkega boga in kaj je še teh uničevalcev malega človeka. Iz takega teoretskega polja približno črpajo protagonisti SGMja, ki so se znova inkarnirali v Sloveniji, tokrat v Črnomeljskem Mladinskem kulturnem klubu (MKK). Klub je presegel vsa pričakovanja nas »nedomačinov« ter postregel s prelepo klubsko ter glasbeno zastavitvijo večera.
 
Hja, in po vsem tem, le kako ne bi glasbeniki SGMja našli svoj glasbeni izraz in simboličen upor preko »polomljenih« bobnarskih palčk, zarjavelih trobent, spring nail basa, raznih perkusijskih home-made pripomočkov, apokaliptičnega vokala, ki se tako lepo ujema z navidezno krhostjo ženskega »spoken worda«, črvivo razbito zamazanega zobovja artistov, kakopak od škrtanja ob zobovje drugega (»brother against brother«), sposojenih cot od raznih trolov, goblinov, omnov, čarovnic ter drugih duhov, od katerih je na temstranstvu ostal le »bone-cage« (mrtvo telo v maniri anglo-saksonskega srednjeveškega izrazoslovja, ki ga SGM radi ekscesno uporabljajo), le zapuščina trupel. Kajti to je preteklost. »Inheritance of corpses«, kot bi oni dejali, trupla, ki pretijo s teptanjem oz. potlačenjem sedanjosti ter seveda prihodnosti. Morda se pa apokalipsa skriva v bogastvu materialov, ki se v preteklosti neprestano kopičijo, in v katere se pogrezamo z vsakim korakom. In le kako ne bi v okviru predstavitve novega albuma In Glorious Times Nils zbrano 50 glavo občestvo Črnomlja nagovoril s kot naročenimi uvodnimi verzi komada The Companions »All the desperate people in this town are coming out tonight. They want to be here with us in our glorious times… and when they start to cry , they’ll ruin it for everyone. They’ll pull out their knives and kill us all…«.
 
Nils Frykdahl – glas, kitara, frule
Carla Kyhlstedt- violina, glas, cimbale + ksilofon (ali nekaj podobnega)
Dan Rathburn – bass, slide spring nail bass, frule, glas
David Shamrock – perkusije, keyboard
Michael Mellender – home-made perkusije, kitare…
 
 
Tekst: Milko Pečanić
Foto: Jurij Bizjak
 
 
 
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.