Urban&4 – Retro

Urban&4 - Retro

Urban&4 – Retro

2004, Croatia records
Minimalistično in »stajliš« obenem. V estetskem stilu cover-ja.
 
Prvo srečanje z zasedbo Urban&4 v naši ploščarni, in to šele z albumom Retro (tretjim po vrsti) in skoraj 3 leta po izidu, je pač sreča v nesreči. Saj ne da bi jih spregledali ali kaj podobnega. Enostavno smo se znašli pred vrati današnjega vnovičnega nastopa v Mediaparku, in preden znova vstopimo, bi se resnično spodobilo popraviti napako vsaj s kakšno kratko recenzijo. Sicer bi v tem primeru, glede na jutrišnji nastop, beseda »teaser (rajc)« bila bolj na mestu.
 
Saj se še spominjamo nestrpnega pričakovanja njihovega »novega«, tretjega albuma, ki nikakor ni bilo iz trte zvito. Bilo je na mastno podlago bleščega prvenca Otrovna kiša iz leta 1996 ter za marsikoga še boljšega albuma Žena dijete (1998), ki je s še glamuroznejšimi elektronskimi vložki, v sicer bolj milo oz. toplo rockovsko strukturo, poskrbel za popolnost. Šest let kasneje, po širjavah komercialnega uspeha, je skupina stopila v novo fazo. Celostno gledano je Retro nekoliko počasnejši album, ki tudi poda manj všečne elektronsko melodične prakse iz preteklosti, vseeno pa ga lahko postavimo ob bok drugim naslovom. Pač, na tem mestu lahko samo dodamo, da druščina danes drugače razmišlja kot pred dobrimi desetimi leti. Sicer publiko še vedno nagovarjajo v značilnem melodramatičnem slogu, le sladokusce so presenetili z neobrušeno surovostjo. Album najprej odpre abstrakten Intro, ki so nemudoma poveže z odrezavo ostrim kitarskim aranžmajem komada Mjesto za mene, kar samo napove, kdo bo imel glavno besedo na njem. Izstopajo še Albino, ki uvodno deluje nekako v klavirskem duhu ter se v refrenu ob melodičnih kitarskih aranžmajih lepo razplete, nekoliko počasnejša in vokalno šepetajoča Kornjača z minimalističnimi kitarskimi vložki ter nežnimi metlicami na bobnih. Na koncertu bomo zagotovo priča po naslovu sodeč nekoliko sarkastični Spelujem ti ispriku ter Gledaj i vidi, ki v glasbenem in liričnem smislu udari kot glasbeni izbruh melodramatičnosti. Sicer je Damir na vseh albumih jasno nakazal, da resnično hoče peti, ampak takšnega »pripovedništva« se še ni lotil. Na odru je pa ta njegova iritiranost (kot da bi imel v roki zrcalo in se ne bi mogel pogledati vanj…) toliko bolj vidna, še posebej pri interpretaciji teh dveh skladb.
 
Neobrušenost, minimalizem ter melodramatične izpovedi so le ena od rdečih niti na tem albumu, ostaja pa tisti značilno zamaščen bas ter poetska kitara, ki še zmeraj z mestoma molovskimi odisejadami razkrije zagledanost v prepoznavne aranžmaje Edge-a od U2 ali kitarski skok med kakšne stare Radiohead plate. Pa tudi bobnarja bi se dalo povprašati po čarobni formuli za ta »prazno-votel« zvok, ki ga oddaja njegov »snare« boben. Ni kaj, minimalistično in »stajliš« obenem. V estetskem stilu CD platnice.
Milko Pečanić
 
 
Milko Pečanić
 
 
 
 
 
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.