Ostinato – Chasing The Form

Ostinato - Chasing The Form

Ostinato – Chasing The Form

2006, Exile On Mainstream Records
Beseda ostinato je italijanskega izvora in pomeni, nanašajoč se na SSKJ, »glasbeno misel, ki se brez sprememb ponavlja v istem partu« – part je pa »posamezni vokalni ali instrumentalni del večglasne skladbe«. Poenostavljeno rečeno gre za frazo, ki jo proizvaja določen inštrument ali glas in se tekom skladbe konstantno ponavlja.
 
Sicer je naše poznavanje muzikologije resnično poljudno ter poleg vsega še precej precej pomanjkljivo, bi se pa marsikdo strinjal z nami, če bi trdili, sledeč postavljeni definiciji, da si je washingtonski trio glede na svoj zvočni indeks izbral kar pravo ime. Brez kančka dvoma ter pretiranih odstopanj bi temu posvečeni mero-dajalci rekli post-rock in mi bi se že na prvo žogo strinjali z njimi. Ponavljajočih fraz je v zvoku Ostinato ogromno, pravzaprav je to osnovna značilnost njihove godbe. Čez več taktov razvlečeni in ponavljajoči se rifi lahko nestrpnim zvenijo že rahlo nadležno ter dolgočasno, vendar po mojem mnenju Ostinato še uspešno krmarijo (sicer so kar blizu robu) čez skladbe ter uspejo držati zastavljeno razpoloženjskost kljub vsemu na vajetih (eterična Latitude je primer tega, sicer pa s slabimi 11 minutami najdaljša skladba na albumu). Sanjavo-minimalistični prijemi, ne spreglejte na primer triphop uvoda v Antiaircraf, zvenijo umestno in ne morem se spomniti boljše oznake za njihovo godbo, kot so jo na svoji internetni strani podali sami: melodic pieces like daydreams or short stories… Je pa potrebno k temu dodati še dejstvo, da pa znajo poprijeti tudi po trših akordih (kot kakšni Isis) – predvsem v začetku albuma (Goal of All Belivers, Monkey Gestures, pa tudi The Art of Vanishing). Zvočni šus, ki da albumu več testosterona ter zna priti do izraza predvsem na koncertih. Stvar, ki mi je pa še posebej padla v uho, pa je permanenten občutek stopnjevanja; tudi to zna nestrpne iritirati, saj je praktično celotna plošča v tej maniri – se (verjetno namenoma) ne razvija po pričakovanju. Bodo pa zato takšni karakterji veseli zadnje (sicer je še dodana bonus skladba, ki pa pravzaprav zveni kot outro) skladbe Volant (pa tudi že omenjena Antiaircraft), ki pa sledi, približno rečeno, dramskem trikotniku.
 
Slabih 50 minut godbe je vsekakor zanimive. Predvsem, če boste albumu namenili več kot bežno poslušanje (zveni pa dobro tudi kot zvočna kulisa, preverjeno) in boste pazljivi na eksperimentiranje z barvo zvoka (na plošči je poleg osnovnega tria še ene par gostujočih glasbenikov), repeticijami, tempom in še čem. Njihova godba znotraj žanra sicer ne pomeni nič novega, je pa sama ideja na konceptu Chasing The Form (dobesedno vzeto) precej všečno predstavljena.
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.