Pohoda festival 2007

1

Pohoda festival
Trenčin / Slovaška
20.-21.07.2007
 
Kolegica mi je omenila festival na Slovaškem in ker že nekaj časa iščem alternativo prenatrpanem Exitu, sem dvignil ušesa in vprašal, kdo kaj igra. ‘Barry Adamson–’. Say no more, gremo. No, ko sem kasneje pregledal seznam nastopajočih (www.pohodafestival.sk) sem videl, da je razlogov za odhod na Slovaško še kar nekaj: Bajofondo Tangoclub, Air, D.J. Shadow, CSS, Eric Truffaz, The Hives, … No-ja-ok, seveda me je zanimalo tudi kako izgledajo Slovakinje… In, ja, fantastično!
 
Po šestih urah vožnje iz Ljubljane na cca 38+°C brez klime in po nekaj krogih v, ven, okoli, mimo, sem in tja po Trenčinu (nobenih oznak sploh!) smo ekipa 10 Janezov le prispeli na letališče, prizorišče festivala. Na žalost smo bili tisti večer že malo pozni in na srečo smo lahko v pasji vročini naslednji dan pobegnili na bližnji bajer, tako da kaj dosti fotografij s samega prizorišča nisem uspel poslikat. Lahko pa vam povem – koncerti so se dogajali na štirih glavnih odrih in na več manjših, v dveh dneh se je zvrtelo preko 100 nastopajočih (ok, verjetno so v statistiko vključili tudi vodje raznih umetniških delavnic, forumov, ipd.) in napilo (živel Zlaty Bažant!) preko 25.000 obiskovalcev.
 
Prvi večer sem slučajno ujel nekaj komadov progressive-šus-experimental -drum’n’ bass/downtempo benda Gong Gong iz Francije, ki ga sestavljata le dva tipa – en na kitari/kontrabasu, drugi na bobnih, semplih, ampak zadeva zveni tako polno in v živo tako prekleto živo. Super reč (vsaj tistih par komadov), moram v naslednjih dneh najti na netu.
 
Zatem je bilo treba ‘odkljukati’ Wu Tang Clan. Tudi zato, ker me je zanimalo, zakaj zavraga jih Barry Adamson (!), 49-letnik iz Londona, ustanovni član skupine Nick Cave and the Bad Seeds in pisec Lynchovega soundtracka Lost Highway, s katerim sem imel za tem dogovorjen intervju, ni hotel zamuditi. No, kot se je izkazalo, s povzetkom njihovega nastopa ni bilo težav, povzamem lahko takole –  ne štekam pol k…. Tako v glasbenem in še posebej (tudi dobesedno) v smislu besedil. No, ampak folk se je pošteno napalil. Celo en od varnostnikov pod odrom je kar pozabil, da je tam v službi (in ne v über-fan loži) in se mu je pod odrom ‘strgala ketna’… malo je manjkalo pa bi skočil na oder. Ja, verjetno agresivna glasba to naredi iz človeka… No, in ravno to sem potem vprašal Barrya. Kot se je izkazalo, je v devedesetih, top letih Wu Tangovcev, z njimi projektno sodeloval. Delali so skupaj v NY in Barry je za nekaj njihovih komadov naredil semple. Stari prijatelji torej. Presenetilo me je, ker so si Barry in WTC (hehe… wtc) že v sami osnovi zelo različni – Barry ni jezen človek! Čemur mi je med intervjujem tudi pritrdil in dodal: ‘But I used to be.’ (več o legendi Barryu Adamsonu bom objavil med intervjuji…)
 
The Hives. Moram priznati, da jih pred Pohodo nisem poznal (kaj, vsemu pa tud ne morem slediti), ampak so me fantje s svojim sproščenim, old-school, energičnim rokom lepo presenetili. No, pa po Wu Tangu se je tudi pasalo malo razmigati in zventilirati tisto negativno vibro. Kul muzika, fajn nastop. Pohvalno.
 
 
Bajofondo Tangoclub je bil drugi bend, zaradi katerega sem hotel na Pohodo. Lani sem jih poslušal v Cankarjevem domu (žal brez fotoaparata) in bili res, res perfektni. Malo je skupin, ki lahko iz baze vseh svojih skladb naključno izberejo skladbe za koncert in v vsakem primeru navdušijo. Še manj jih je, ki na koncertu dejansko odigrajo 80% ali več vseh svojih skladb. Letošnji postani, kraftwerkovski nastop Gotan Projecta v Križankah, me je spomnil, kakšni carji so Bajofondo in da jih moram ob naslednji priložnosti tudi pofotkati. In sem. Na Pohodi, kjer so kot edini tuji bend bili povabljeni, da nastopajo že drugo leto zapored. In seveda, zopet so navdušili. Tokrat še z zelo kul video-animacijo (moj fotoaparat jim je hvaležen) ter s še dodatnim šusom energije, ki jo vlije tako hvaležna publika, kot smo ji bili priča pod vsemi odri na Pohodi.
 
No, in šele ob dveh zjutraj, na najmanjšem od glavnih odrov je nastopil Barry Adamson. Ma, kak car je ta model. Tisti, ki ga poznate, veste o čem govorim, za ostale pa približno takole – tip ima na prvem mestu eno blazno karizmo in globok šarmanten glas. V vseh njegovih skladbah je čutiti jazzovske korenine, ki pa se z njegovim glasom in besedili, ki večinoma pripovedujejo zgodbo, izlijejo v nekakšno film-noir glasbeno predstavo. Zelo pristno, iskreno, močno. Kolegu sem nekoč poskušal razložiti, kakšno muziko dela Barry – ima globok glas in karizmo kot Barry White, ampak model je veliko bolj temačen, kinky, twisted… je neke vrste Dirty Barry. Nastop, zadnji, ki sem si ga ogledal tisti večer, je bil najbolj preprost pa tudi najboljši. Okey, mogoče sem malo pristranski, ker sem imel malo pred tem intervju z njim, ampak enakega mnenja so bili tudi drugi iz moje SLO odprave.
 
Naslednji dan. Je bilo prevroče. Čisto prevroče, da bi viseli v kempu/na festivalu. Zapeljali smo se do bližnjega bajerja in se veselo namakali, v vodi in v pivu, pokasirali lepe ‘deep purple’ opekline in se razbeljeni (pre-)pozno vrnili na festival. Večina nas je zamudila Erik Truffaza, tisti, ki pa ga niso, so naslednji dan na poti domov povedali, da jim je bil najboljši špil festivala. Bojda najboljši jazzist ta hip, na svetu. Definitivno še ena stvar za preveriti na netu.
 
Del ekipe je potem šel na Basment Jaxx, ki so baje naredili čisti rastur. Sam pa sem si raje ogledal skupino Amadou et Miranda iz Malija, kar je bilo točno tista stvar, ki sem jo po tistem vročem dnevu potreboval. Nekaj zelo svežega, relativno lahkotnega, vendar tehnično dovršenega. Čeprav je bila glasba tudi zaradi njunih krasnih vokalov nezgrešljivo afriška, me je Amadoujeva kitara spominjala na Knopflerjevo, v tistem rahlo južnjaškem prizvoku in predvsem v načinu igranja, kjer kitara pripoveduje zgodbo in ni le spremljevalni inštrument. Zelo prijetna reč. Takrat sem se spomnil, da je v bistvu v tem namen obiska festivala – da spoznaš dobro glasbo, ki jo še ne poznaš. In jo verjetno tudi nikoli ne bi.
 
Naslednja reč, kjer smo se zbrali vsi člani odprave in jo nestrpno pričakovali, so bili Air. Oziroma, niso bili. Odpadli so. Baje, da jim iz Zagreba, kjer so nastopali dan pred tem, niso uspeli pravočasno dostaviti opreme. Žalost. Še posebej zato, ker ni bilo javnega obvestila, kaj se dogaja in ker smo na odru namesto Air videli (in slišali!) za prime-time festivala zelo utrujajoč godalni kvartet. Zato smo poskušali prebiti v šotor, kjer je sukal Ed Rush, vendar smo si po izkušnji tiste gneče in vročine kaj hitro premislili. S kolegico sva nato na drugem odru ravno še ujela bis Erice Stucky (vredno internet preverbe!) in za tem, na istem prizorišču, zanimiv koncept soundrtracka v živo – ameriška skupina, pravzaprav duo Puerto Muerto, je ob predvajanju originalnega filma ‘Texas chainsaw massacre’ preigravala in improvizirala svojo muziko. Zanimiva glasba, zelo lep vokal… vendar v kombinaciji z ameriško grozljivko s slovaškimi podnapisi malo pretežka stvar za tisto pozno uro. Sledil je povratek v DJ šotor, kjer je že sukal DJ Shadow, ki je na Pohodi zaključeval svojo letošnjo turnejo. Gužva se je (nekoliko) umirila in medtem, ko je večina uživala njegovi muziki in DJ-evski virtuoznosti, sem si jaz predvsem pasel oči na fantastičnem VJ-anju, ki se je v nekaj komadih spremenilo v a-la card narejene videospote, v enem momentu celo v pravi sci-fi film. Bilo je prvič, da sem po koncu DJ-jevega seta na projekcijskem platnu videl nekaj strani dolge ‘creditse’ ustvarjalcev vizualizacije. No, seveda tudi muzika ni bila slaba, obratno, zelo dobra. Vendar, ‘not my cup of tea’.
 
In to je bilo to. Naslednje jutro smo precej hitro spakirali in po zajtrku v bližnjem Novem Mestu (kot kaže imajo tudi na Slovaškem svoje Podgurje…) pičili za Slovenijo.
 
Ok, malo smole z odpovedjo dveh težko pričakovanih bendov Air in CSS, huda malomarnost z (ne)oznakami poti do festivala in, ok, malo ljudi govori angleško, ampak se več ali manj da vse zmenit kar po slovensko… pa še hrvaško. Kakorkoli, suma sumarum, super zadeva. Priporočam vsem, ki so se prenajedli Exita in njegove gužve, in vsem tistim, ki bi radi malo bolj raznoliko ponudbo glasbe. Cene? Dvodnevna karta s kampiranjem 45€, pivo en evro, ostalo… kdo bi vedel.   
 
Tekst in foto: Miran Juršič

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.