Nature One 2007 – Trinajsta Dežela

NatureOne07-P8030203

3.8. – 5.8. 2007 & Raketenbasis Pydna, Kastellaun

Že vrsto let se uradno zapuščena in v tančico skrivnosti ovita raketna baza Pydna v severozahodni Nemčiji blizu Frankfurta vsako poletje za kratek čas prelevi v prizorišče kultnega festivala elektronske glasbe, ki se s trinajstletno tradicijo vrhunske izvedbe in množičnega obiska zapisuje v sen vsakega pristnega ljubitelja tovrstnih prireditev. Tako se je ob gričevju Hunsruck tudi letos zbrala nad petdeset tisoč-glava množica in s šotori, tendami ter mnogimi privatno organiziranimi manjšimi floori zapolnila travnike velikanskega, na stotih hektarjih raztezajočega se kamping prostora. Pravila dovoljujejo do 3 kilowate jakosti ozvočenja na osebno vozilo, kar poveže dogajanje festivalnih noči v štiridnevno (hočeš ali nočeš) insomnio, enega najboljših party-poglavij mojega spomina.

Čeprav se je kamp odprl že v četrtek (ta dan zaznamujejo tudi prvi pre-party-ji), smo kot mnogi drugi prispeli v petek dopoldne, po celonočni vožnji postavili šotore ter se začeli privajati na happy-hardcore najbližjih in najglasnejših sosedov v okolici. Gre za zelo hitro in pri Nemcih dokaj popularno zvrst, na srečo pa so naši sosedje občasno obujali tudi shranz nostalgijo, ki sem jo (guess what?!) sprejela s širokim nasmeškom na obrazu…Za udobje je bilo poskrbljeno z wcji, tuši (žal je bilo zanje potrebno odšteti 2.70 eura, tako da je bila osebna higiena kljub prostodostopnim vodnim zbiralnikom pač nekoliko zanemarjena), stojnicami s hrano in varnostniki – usmerjevalci, ki so na enem od križišč velikanskega prostora nejeverno buljili v mene in prijateljico, ko sva se že prvi dan (brez zemljevida) izgubili in mimo njih v slabi uri pribluzili kar štirikrat (četrtič si zaradi lastnega ponosa za pot več nisva upali povprašati…). Ob kratkem sprehodu po kampu je bila mednarodna udeležba festivala več kot očitna. Prednjačili so seveda Nemci, ni pa manjkalo Avstrijcev, Nizozemcev, Belgijcev, Francozov in drugih Evropejcev (ter tudi posameznih osebkov iz različnih strani preko luže), med katerimi smo tokrat tudi Slovenci kar močno zastopali naše barve: ob nekaj manjših ekipicah je bila najbolj množična Collegiumova skupina, ki je, opremljene z vodnimi pištolami, Meet-me majčkami in drugimi simpatičnostmi pač ni bilo mogoče spregledati…

Kratek sprehod skozi gozdiček je ločil camping site od festivalnega prizorišča, raketne baze. Glavni so bili štirje stage-i, dopolnjevalo pa jih je kar 17 drugih floor-ov, nameščenih na, pod in ob strme hribčke in zastopajočih zveneča imena evropskih elitnih klubov kot so letos ponovno odprti berlinski Tresor, frankfurtski Cocoon, nizozemski Thunderdome, angleški Gatecrasher ter drugi. Vse skupaj več kot tristo live actov in DJ nastopov, ki tvorijo kar šeststo ur festivalne zgodovine, več ur dogajanja pa sta neposredno prenašala radia BigFM in Sunshine! Na zavidljivem nivoju je bilo poskrbljeno tudi za varnost, prvo pomoč, hrano, spominke, bungee jumping in stojnice s toplimi oblačili ter drugimi flešerskimi pripomočki, vrhunec festivala pa je drugo festivalno noč kmalu po pol eni uri pospremil nekajminutni ognjemet, najlepše viden iz vrhov obdajajočih hribčkov.

Največji, open air floor je z nastopi velikih zvezd (Judge Jules, Paul van Dyk, Ferry Corsten, Carl Cox, Armin van Buuren, …), izjemno impresivnim lightshow-om (zaščitnim znakom Nature One festivalov) in osrednjo lego vsakemu postregel z vsaj eno poslastico festivala; tako smo s skupnimi močmi preplesali pretežno večino Ferry-a in van Buurna, ki sta očarala, ter Coxa, s populističnimi remiksi povzročajočega vsesplošno evforijo. Z (zame) najboljšim setom je drug festivalni dan na Century Circus flooru postregel Sven Vath; morebiti se je na skoraj domačem dvorišču (Frankfurt) še posebej dobro počutil. Tako je ob Adamu Beyerju, Guy Gerberju (morda se ga še spomnite iz Križank), Jeff Millsu, Johannesu Heilu, Chrisu Liebingu (ki je nekoliko razočaral), Pet Duo-m, Svenom Wittekindom in ob drugih dogajanje pod velikim šotorom povzdignil v vrhunsko glasbeno doživetje. Zveneča imena elektronske glasbe pa so nastopila tudi na preostalih dveh glavnih prizoriščih, House of House floor-u (Milk&Sugar, The Disco Boys, …) in Classic Terminal-u (Miss Djax, Misjah, …).

Kljub dejstvu, da je bil kamp odprt vse do ponedeljka opoldan, so se prostrani travniki v nedeljskih popoldanskih urah po zadnji festivalni noči pričeli bliskovito prazniti. Za pisanimi šotori je ostala pohojena trava in na kupe zložene vreče smeti – kultura obiskovalcev je bila v vseh pogledih na izjemno visoki ravni, kar so z drobnimi zvijačami spodbujali tudi organizatorji. Shranz nostalgija naših sosedov (ki so sicer tudi pakirali) nam je omogočila dokaj dober počitek, tako da smo v večernih urah tudi mi pobrali šila in kopita ter nič hudega sluteč krenili proti domu, novim dogodivščinam naproti…! 

tekst: mm(ojca)
foto: raw-man

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.