Let 3 – Bombardiranje Srbije I Čačka (reizdanje)

Let 3 – Bombardiranje Srbije I Čačka (reizdanje)

Let 3 – Bombardiranje Srbije I Čačka (reizdanje)

2007, Dallas
 
Ker recenziranje takšnih ali drugačnih re-izdaj preveč spominja na reklamo – pa tudi recenzijo izdaje iz leta 2005 in vsebinski opis ponovne Rockonnet že premore – bom ob le-tej odprl neko drugo temo, ki se mi zdi mnogo bolj relevantna in primerna času. Rekli bomo torej besedo ali dve o cenzuri, ki je je bila deležna skupina Let 3 ob promoviranju tega albuma.
 
Izstopajoča sta bila dva primera. Prvi sega v november 2006, ko je bil pri ponovitvi oddaje Tistega lepega popoldneva izrezan (slišal se je le zvok) nastop skupine iz nedeljske oddaje (11. 11. 2006, Let 3 so izvedli pesem Dijete u vremenu). Drugi primer pa datira v letošnji februar, ko so skupini prepovedali nastop v travniškem (BiH) Kulturnem centru – ker razkazujejo spolne organe; ironično se je ob tej priložnosti na spletnem portalu javne (sic!) RTV hiše pojavil članek z naslovom “Za Let 3 obstaja cenzura”. Omenjena dogodka nas spodbujata k razmisleku. Zakaj je pravzaprav prišlo do tega?
 
Ampak gremo po vrsti. Glasbo, pa naj bo narodna, popularna, kič, alternativna, elektronska, zelena ali vodena tako ali drugače razumemo kot del kulture – se pravi kot odraz človeku specifičnega delovanja – ustvarjalnosti. Vsaka kultura je po definiciji (Bennet et. al,1993) javna ter politična. In glasba kot del le-te ni nobena izjema. Spomnimo se himen, šestdesetih, punka ter družbeno-kritične ironije, Johna Lennona in Yoko Ono, slovenskega punka kot zametka civilno-družbenih gibanj, ki so pomembno prispevale k razpadu Jugoslavije ter posledični osamosvojitvi Slovenije, kolektiva NSK in Laibacha v prvem planu (letos je obletnica plakatne afere iz leta 1987, sicer projekta skupine Novi kolektivizem), afere Strelnikoff v že samostojni Sloveniji, dandanašnji pa je precej odmevna tako imenovana eko-muzika in razno razni Live Earthi, Aidi ter z njimi povezani protagonisti. Kot vidimo, glasba lahko močno vpliva na družbeno realnost. Vendar ne le, kot bi marsikdo na hitro pomislil, kot nosilka nekakšnih alternativnih pomenov oziroma resnic, marveč predvsem kot nosilka moči. Glasba ima mobilizacijski potencial. Glasba je sposobna ne le konstrukcije pomenov, temveč tudi aktivacije le-teh.
 
Pojavni svet kot tak na ravni dojemanja ni nikoli zgolj fizično dejstvo. Vsak dražljaj iz okolja je kognitivno interpretiran, interpretacija pa je biološko-kulturno determinirana (razmerje biološko/kulturno je kompleksno, tukaj nas zanima zgolj osnovni model). Nadalje sam pomen kot tak ni nikoli statičen, ampak je vedno dinamičen – ni indiferenten na ostale pomene, nanj pa vplivajo tudi interpretacije le-tega s strani pomembnih drugih. Kakorkoli že, koherentnemu in nenasprotujočemu skupku pomenov bomo na tem mestu rekli ideologija. In če se naslonimo na prejšnji odstavek, bomo rekli, da so ravno ideologije tista polja, znotraj katerih si vsak individuum ustvarja lastni pomenski kontinuum (razumevanje sveta). Zavoljo ljubega miru je fino, če so si pomenski kontinuumi med različnimi individuumi vsaj podobni, če že niso enaki – gre za konsenz. Slednji nas definira kot skupnost (pojem razumem izrazito večnivojsko, pač glede na to, o kakšni stopnji konsenza govorimo).
 
Kot že rečeno je ideologij več. Težko bi rekli, ali gre za biološko tendenco po večanju skupnosti (zaradi večjih možnosti preživetja, čisto darwinovsko rečeno) ali mogoče voljo do moči – možnost uveljavitve lastnega interesa ne glede na interese drugih vendar so si različne ideologije velikokrat v konfliktu. Čisto konkretnem in ne zgolj teoretičnem (hladna vojna je bila recimo konflikt med dvema različnima razumevanjema političnega ureditve). Praktično vsak posameznik je nosilec neke zgolj sebi lastne ideologije, vendar je zelo redko (razen ko govorimo o mistikih, tipični primeri so božji odposlanci – od Jezusa ali Mohameda do Josepha Smitha) le-ta ideološka refernčna točka (se pravi ena izmed dominantnih ideologij), na katero bi se opirala širša skupnost. Dominantne ideologije so v domeni institucij – cerkve, države, medijev, demokracije in komunizma. Ter Židov in Hrvatov, njih je zmeraj potrebno imeti v enačbi. Lastnost teh institucij, ki nas tu zanima, je dostop do virov – le-ti jim posledično zagotavljajo moč (ekonomsko, polično itd.). Jasno seveda je, da ta proces ni tako sterilen in da so stvari kompleksno prepletene. Vendar nas zanima osnovni model. Zakaj?
 
Na tem mestu bomo pa v opis vključili cenzuro. Cenzurirati pomeni: “ /…/ preverjati z namenom, da bi prepovedali ali uničili, kar bi lahko bilo sporno. Izraz “cenzor” izhaja iz starega Rima, kjer so imeli posebne uradnike, ki so izvajali popise prebivalstva in nadzorovali javno moralo. O cenzuri govorimo vedno, kadar določeni ljudje uspešno vsilijo svoje politične ali moralne vrednote tako, da prepovedo besede, podobe ali ideje, ki se jim zdijo žaljive.” (Heins v Muršič, 1999: 80) S to definicijo se načeloma strinjamo in se na njo tudi opiramo. Dodajamo le, da je potrebno za celovito razumevanje cenzure nujno vključiti v definicijo še samocenzuro (zavestno odločitev avtorja, da določene vsebine ne bo manifestiral). Vendar slednje problematiko cenzuriranja dvigne na popolnoma drug nivo, ki ga je kvantitativno ter kvalitativno mnogo težje analizirati. Tudi zato se v tem članku s samocenzuro ne bomo ukvarjali. Če sledimo kratkemu ter poenostavljenemu teoretičnemu uvodu, je cenzura izvajanje moči ene ideologije nad drugo. Vzrok vsake cenzure je vedno in povsod strah. Kdor trdi, da je vzrok cenzure moč, ta meša vzrok in posledico. Vzrok je vedno strah določene ideologije, da jo bo druga mogoče postavila na laž. In ogrozila njeno moč. Zato pa se (dominantne) ideologije poslužujejo virov moči, ki so jim na voljo in takšne kritike sistematično ovirajo ter jim tudi prepričujejo realizacijo.
 
Tu smo pa že pri vrlih reških dečkih, katerih ironičen humor se nam zdi všečen ter domiseln. Predvsem zato, ker na svojstven način obravnava problematične ter resne teme, kot je nacionalizem. In zaradi tega (ribe ter hrvaški grbi na čelih) je po mojem mnenju prišlo do zatemnitve Dijeteta u vremenu. Norčevanje iz slovensko-hrvaških odnosov čisto preprosto ne spada v medijsko-politični diskurz državne televizije.
 
Pa da ne bomo preveč dolgovezili. Naš namen je bil zgolj prikazati mehanizme ter osnovne vzroke, zakaj prihaja do cenzure. Specifičen primer bi seveda zahteval podrobnejšo obravnavo, podkrepljeno z mnenji ene ter druge strani. Kakorkoli že, nismo tako naivni, da bi trdili, da se da živeti zunaj ideologij. To nas konec koncev dela ljudi ter naš mikrouniverzum smiseln. Vendar pa tudi nismo tako neumni, da bi verjeli vsaki veliki zgodbi. Raje bomo verjeli tistim ter spodbujali tiste, ki so pravične in nediskriminatorne za največje možno število bitij. Hkrati pa smo še tako otročji, da dejansko verjamemo, da je tako strategijo mogoče uresničevati. Čeprav je takšno početje, če si sposodim od Marka Breclja, scanje proti vetru.
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.