Interpol – Our Love To Admire

Interpol - Our Love To Admire

Interpol – Our Love To Admire

2007, Capitol / Dallas
 
 
Ko so pred petimi leti Interpol izdali debitantsko ploščo Turn On The Bright Lights (Matador, 2002), so sceni ponudili drugačen zvok kot ostali newyorški kolegi. Če so The Strokes in Yeah Yeah Yeahs opevali New York kot svetovno prestolnico, polno zabave in razvrata, so šli Interpol v drugo smer: pločniki, asfalt, temne ulice in osamljenost posameznika. Zelo temačen, a vseeno intenziven album jih je ustoličil kot ene izmed kvalitetnejših novincev rokenrola. Z letošnjo izdajo Our Love To Admire (Capitol, 2007) Interpol nekako nadaljujejo pot, ki so si jo začrtali na drugem albumu, Antics (Matador, 2004), poleg tega pa so z Matador presedlali na major založbo ter postali mašina za polnjenje poletnih festivalskih prizorišč. Kaj vse to pomeni za zvok benda?
 
Tisti, ki prisegate na minimalizem, temačnost in atmosferičnost Turn On The Bright Lights, ki je s s svojim dark diskom ter ubijalskimi kitarskimi rifi zaokroževala zvok v fenomenalno celoto, morda ne boste preveč zadovoljni. Interpol so šli naprej, ne glede na posledice. Če je bil v preteklosti bolj v ospredju bend, dialogi med obema kitarama in močno suvajoča ritem sekcija, so stvari sedaj nekoliko drugačne. Na aktualni plošči se Interpol namreč poslužujejo bogatejših aranžmajev in večih zvočnih tekstur, včasih začinjenih celo z godali, trobili, vseprisotnimi klaviaturami in efekti. Mestoma se celo zazdi, da je skupina prišla do ‘baročne’ faze v svojem razvoju, kar se morda najbolj očitno odraža na dveh skladbah, ki album zaključujeta. Wrecking Ball in The Lighthouse sta namreč bolj eksperimentalna primerka skladb: godalne orkestracije, linearna struktura skladb, efekti in himnična vzvišenost so morda karakteristike, ki bodo Interpol zaznamovale v prihodnosti. Kljub navideznemu precejšnjemu odmiku ostajajo prepoznavni, predvsem zaradi občutka tesnobnosti in melanholije, ki preveva celoten album. Our Love To Admire je torej plošča, ki kljub omenjenemu odmiku še vedno dopušča, da nekatere značilnosti Interpol zvoka prihajajo na površje, kar pomeni, da Kesslerjeva kitara še vedno ostaja nerodno molovsko minimalistična, Banks pa poje v značilnem zagrenjenem, a poetičnem tonu. Kljub temu, da celota ostaja nekoliko medla, velja omeniti nekaj komadov, ki ploščo držijo pokonci, a so še vseeno premalo za odličen izdelek: Pace Is The Trick, All Fired Up,  Who Do You Think in že omenjeni zaključni skladbi.
 
Čas je, da se vrnem k vprašanju, ki sem si ga zastavil v uvodu. Interpol kljub plahim poskusom eksperimentiranja postajajo vse bolj dostopni širši publiki in izgubljajo svojo ‘simpatično zateženost’, ki jih je držala stran od mainstreama. Ne vem, morda sem sam preveč navezan na Turn On The Bright Lights in nekoliko pogrešam ‘stari feeling’, toda na aktualni plošči sem našel premalo ‘biserov’.
 
                                                                                                                                    Peter Cerar
 
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.