Blonde Redhead – 23

Blonde Redhead - 23

Blonde Redhead – 23

2007, 4AD
 
Tega se ponavadi izogibam, vendar bom pri predstavitvi sicer že sedmega albuma tria Blonde Redhead navedel še nekaj biografskih dejstev. Pri tem ne bo šlo toliko za samo razumevanje njihovega dela ter ustvarjanja, marveč za čisto deskriptivni pristop – bolj za umestitev v glasbeni kontekst ter predstavitev skupine. Kot že rečeno gre za trio, ki prihaja iz glasbeno zelo plodnega ter brikolažno naravnanega New Yorka.
 
Ko smo že pri New Yorku, si ne morem kaj, da ne bi opozoril na pravzaprav že kulturno krizo, ki se dogaja na tamkajšnji – predvsem avantgardni/eksperimentalni/alternativni/in še kaj je teh besedičenj jazzovski sceni – že kakšnih 10 ali pa več let. Gre za sistematičen tržno-ekonomski laissez fair (sic! sic! sic!!!!) pristop, ki lastnike glasbenih klubov oziroma širše rečeno glasbenih prizorišč (places – pri čemer opozarjam, da je potrebno prizorišče razumeti ne zgolj na fizično prostorskem nivoju kot dvorano/klub, ampak predvsem na družbenem nivoju, se pravi kot nivo interakcij, če uporabim Giddensovo terminologijo) sili v a)manjšanje in/ali premestitev prostorov (rešitve kot je Zornov projekt The Stone), b)programsko-tržne prilagoditve (Knitting Factory ob koncu 90-ih) in celo c)zaprtje prostorov (The Cooler, CBGB, nenazadnje pa je slednje doletelo tudi znan jazz klub Tonic). Dejstvo namreč je, da klubi z drugačno glasbeno ponudbo tržno niso dovolj zanimivi in posledično niso več ekonomsko samozadostni (kot je to bilo v 80-ih). Tako ne vzdržijo visokih najemnin ter stroškov obratovanja. Za svoj obstoj torej nujno potrebujejo neko obliko javno/državnih subvencij. Torej, osnovno vprašanje je, ali je prosti trg (z drugimi besedami profit) res zadosten (resnično resnično se ne spomnim ustreznejšega termina) razlog za odpoved žanrsko diferencirani, inovativni, eklektični in zanimivi kulturni produkciji. Pa da ne bo bralec mislil, da se dogaja to le v daljnem Velikem jabolku. Ni treba pogledati niti skozi okno, da vidimo podobne primere doma: Mala Šola na Metelkovi, težave, ki jih ima ravno v tem času Jalla-Jalla, nedavne težave Rdeče Ostrige.
 
Pa da ne zaidem predaleč stran, se spet povrnimo na Kazu Makino ter brata Pace (Simone in Amedeo). V letu 1993, ko se je skupina ustanovila, je bil njihov član še Maki Takahashi, ki pa je trojico kmalu zapustil. Skupino je opazil Steve Shelley (Sonic Youth) ter produciral njihov prvenec. Kasneje so sodelovali še z glasbeniki kot so Vern Rumsey ter Guy Picciotto (Fugazi), ki je produciral njihove zadnje 3 albume In an Expression of the Inexpressible (Touch & Go, 1998), Melody of Certain Damaged Lemons (Touch & Go, 2000) ter Misery is A Butterfly (4AD, 2004) pred osnovno temo današnje besede: 23.
 
Če so še na prvih albumih, delno je tak še In Expression of The Inexpressible, bili precej pod vplivom Sonic Youth ter kričavo naravnani kot kakšni Sleater-Kinney ali današnjim dnem bližji Yeah Yeah Yeahs, pa pomenita naslednja albuma premik k ezoteričnim ter atmosfersko/ambientalnim zvokom, zaokroženim s še vedno na trenutke kričavim vokalom. 23 pomeni še korak naprej v tej smeri: album, ki je mešanica Björk ter Arcade Fire, podkrepljen z ritmiko Ikue Mori deluje precej artistično, vendar še vedno znotraj »današnjih glasbenih smernic« (bralec naj vzame to oznako rahlo z rezervo) – takšna je naslovna 23 (prav tako Spring And By Summer Fall, Silently ali pa Publisher), medtem ko je nadaljevanje tipično: izmenjavanje med spogledovanjem s ter direktnim nagovarjanjem poslušalca je posledica zasanjanega vokala, ki vas lahko zavede že na prvo žogo, samo prepustiti se mu je treba (Dr. Strangeluv, The Dress). Če si zraven zamislite še trobila, ima zadeva lahko že pridih – hm – veličastnosti? Ko se vam zazdi, da zaslišite znan beat iz Under Pressure, vas spet nagovori zasanjano nežen ter eteričen vokal Kazu Makino – Silently je ena izmed mojih najljubših na tem albumu. Nasloh se mi zdi, da je album nekakšna mešanica med skladbami, ki jim daje pečat predvsem vokal in so precej ambientalne, ter skladbami, ki imajo malce hitrejši in bolj odrezav ritem, vokal pa izgubi primat nekakšnega povezovalca oziroma celofana, v katero je zavit sicer izvirno zamišljen inštrumentalni del. My Impure Hair je kot zaključna skladba na pravem mestu in je najboljša za iztek enega izmed boljših, če ne celo najboljšega, izdelka Blonde Redhead.  Vendar si je za njega treba vzeti čas in se mu znati prepustiti.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.