“Na dušo mi fudajo” – YAPA v MIKK-u

yapa_01

24. 8. 2007
MIKK, Murska Sobota
Vstopnina: 3€
 
Resničnost trditve iz naslova je stvar osebne empatije, mi je pa urednik ene izmed lokalnih mladinskih periodik ob priložnosti prišepnil, da morajo biti naslovi udarni – da pritegnejo. Naj tokratni naslov pritegne ali pa tudi ne, gre za izjavo enega izmed obiskovalcev, ki je bil očitno še posebej navdušen nad izvedbo francoskega kvarteta YAPA (naglas, ostrivec, je na drugem a).
 
Skupino sestavljajo trije kitaristi – Simon Chenet, Fabrice Bourguignat, Cristophe Combet – ter tolkalec Xavier Hamon. Njihovi začetki segajo, tako v promocijskem materialu, v leto 1998, ko se je v umetniškem združenju La sauce Dibim rodila ideja o glasbeni skupini. Že leta 1999 so izdali prvenec (sicer le demo) Yapa , Station Acoustique iz leta 2002 je posnetek koncerta (zastonj je dostopen na njihovi spletni strani), drugi studijski album (ali pa tudi pravi prvenec, kakor kdo hoče) Chroniques d’Endoo pa je ugledal luč sveta leta 2005. Slednjega predstavljajo na koncertih v okviru balkanske turneje. Na naši grudi jih je bilo priložnost videti in slišati trikrat: v Trbovlju in Ljubljani, murskosoboški MIKK pa je gostil zadnji koncert v okviru omenjene turneje.
 
Organizatorji so pravilno predvideli atmosfero godbe ter pred oder postavili mize in stole – kavarniško. V slabi dve uri trajajočem koncertu smo gostje imeli kaj videti: da gre za tehnično odlično podkovane glasbenike s širokim glasbenim horizontom. Kitaram (ter variacijam na to temo – med drugim tudi čilensko 4-strunsko brenkalo cuatro; upam, da sem si pravilno zapomnil) se karibski zvoki na tolkalih odlično podajo in tvorijo celoto zvoka YAPA, ki je konglomerat glasbenih izrazov iz različnih koncev sveta. YAPA je lahko intenzivna, melanholična (Simonu ne bomo zamerili njegove polomljene angleščine, ko se je trudil s to besedo), zasanjana, lahkotna ter tudi kompleksna. Ritem je skoraj zmeraj energičen in temperamenten, medtem ko se v ubiranju strun čuti evropska tradicija igranja (upal bi si trditi, da so vsi kitaristi klasično šolani glasbeniki). Takšen zalogaj idej in znanja je seveda težko obvladovati, kar se je čutilo tudi na tem koncertu. Predvsem v sredini koncerta se je zdelo, da so fantje izgubili orientacijo. Sicer so se proti koncu pobrali – ob tehnične težave, tako smo sklenili že dolgo tega, se ne bomo obrekovali – in zaključek je bil v pravem slogu. Ploskanje in nesramežljivo miganje z boki pred odrom (naj opomnim, da se je drugače sedelo) govori v prid takemu vtisu. Maya je bila ravno prava skladba za zaključek.
 
Tokratni koncertni dogodek je bil žanrsko malce drugačen od običajne godbene usmeritve tega koncertnega prizorišča. Slednje pozdravljamo in spodbujamo takšen način izbora izvajalcev tudi v prihodnje. Naloga mladinskih centrov je namreč tudi izobraževanje, pod to pa spada tudi predstavljanje glasbenih žanrov, ki presegajo okvire popularne godbe. In tokratni koncert je bil ravno to. Znanje je pogoj za razumevanje, slednje pa je pogoj za toleranco. In to je prava pot.
 
Foto: Matjaž Jaušovec in Tamara Elbl 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.