I know they are only Rolling Stones, but…

I know they are only Rolling Stones, but…

I know they are only Rolling Stones, but…

Puskas Ferenc Stadion / Budimpešta / Madžarska
20. 7. 2007
 
Da si najprej zavarujem hrbet. Tokrat sem bil prvič na koncertu Rolling Stones in ne spadam v kategorijo tistih, ki so se kitili z majicami s turnej izpred 15 in več let. Verjetno mi tega ne bo nihče vzel za slabo, ampak vseeno. Torej: Predskupina so bili tokrat The Charlatans, ki so me v začetku s svojo jokavostjo pustili precej ravnodušnega. So pa proti koncu postali precej bolj všečni ter tudi energični, tako da so z zadnjo, skoraj 10 minut dolgo skladbo, res pokazali največ. Kakšno uro dolg nastop, ki se je začel praktično točno ob sedmih, ni razočaral. Vendar je biti predskupina znamki kot so The Rolling Stones zmeraj rahlo nehvaležno početje.
 
Slednji so se na odru prikazali malo po deveti zvečer, z uvodno animacijo, v slogu velikega poka; nasploh moram reči, da mi je bila scenska zasnova ter videoprojekcija zelo všeč: pirotehnični vložki, premičen oder, ki je odpeljal skupino bliže tudi do tistih, ki so stali v ozadja parterja ter tistim na tribuni – slednjim je bil v pomoč tudi veliki ekran nad glavnim odrom. Tako, da smo lahko vsi optimalno doživljali dogajanje.
 
Vendar nam je že ob uvodni Start Me Up postalo za razdalje bolj ali manj vseeno. Publika se je odlično odzivala na vsak ponujen impulz: ostala ni ravnodušna niti ob bluesovskih vložkih ala Midnight Rambler (Mickovi »ouje-ouje-ouje« so spominjali na velikega Muddy Watersa) oziroma Brownovi I’ll Go Crazy: Mickov glas je bil prav hecno skromen, ko se je razpela spremljevalna vokalistka (tudi spremljevalna ekipa si zasluži vse pohvale). Bluesovski vložek si je po predstavitvi ekipe na odru privoščil še Keith Richards, vendar z vse premalo energije ter pravega občutka – tudi njegov vokal ni bil pretirano prepričljiv. Nasploh se mi zdi, da Keith ne zmore slediti več ostalim trem na odru: Ron Wood je odličen in je kot kitarist tokrat zasenčil Keitha (ampak Keith je enostavno rečeno – kul, čeprav malo okajen), Charlie ne zaostaja veliko, zgodba zase je pa Jagger, ki kot performer premore toliko energije, gibanja ter karizme, da resnično da tisto piko na celotnemu performansu (poleg tega je govoril kar precej madžarsko). Poleg tega je prav on odgovoren za odličen kontakt skupine s publiko. O kakršnikoli zvezdniški prepotentnosti ni (vsaj na odru) ne duha ne sluha – temu lahko rečemo tudi profesionalizem. Med osemnajst skladbami, kolikor so jih zaigrali, so se znašli pretežno preverjeni, stari hiti – Ruby Tuesday, It’s Only Rock ‘n’ Roll, Satisfaction, Honky Tonk Women, Sympathy for The Devil (odlična režija, tako pirotehnike kot animacij), Paint It Black, Jumpin’ Jack Flash ter v bisu Brown Sugar. Pogrešal sem predvsem kakšno skladbo več z zadnjega albuma: Rough Justice je bila bolj kot ne za vzorec. Vendar pa je po drugi strani preverjen repertoar pripomogel k vzdušju; mogoče pa se Stonesi hočejo posloviti (v kolikor gre res za zadnjo turnejo) v najboljšem slogu. Ognjemet na koncu ter trakovi dajo misliti.
 
Kakorkoli že, odličen koncert. Da se še jih ujeti, kdor še jih ni videl v živo, mu obisk vsekakor priporočam.
 
 
Opomba: Fotografije ter vtise iz celotne turneje si lahko preberete ter tudi kaj svojega dodate na forumu.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.