Exit Festival 2007: Kdaj bo 2008?

exit2007_01

Srbija / Novi Sad / Petrovaradinska trdnjava
12.-16.7.2007
Vsako leto ob istem času se Petrovaradin »osamosvoji« in s tem se Novi Sad prelevi v prestolnico glasbe, pozitive ter svobode. Število »ekzitašev« trendovsko raste iz leta v leto in tako naj bi letos po oceni organizatorjev bila številka celo okrog 190.000 – ljudje prihajajo iz vseh koncev sveta in tako mi je poleg ustaljenih in udomačenih Angležev uspelo srečati malo četico Malezijcev, hordo Brazilcev, za pest Američanov ter nekaj več kot to Avstralcev! Exit resnično postaja svetovni festival! Reputacja se viša in ob cenovni atraktivnost se s strani domačinov za naslednje leto pričakuje dvestotka.
Exit 2007 je šel po stopinjah ostalih festival in letos uvedel takozvane »Tokene« – nekakšno uradno valuto festivala, katero si kupil in jo kasneje uporabil kot denarno sredstvo na prizorišču – priročno in že ustaljeno skoraj povsod drugje. To je bila edina noviteta ob prekaljenem kopitu. Kot vedno so tudi letos bile med nastopajočimi glasbene ikone različnih žanrov tako svetovnega kot regijskega formata; tako so v centru pozornosti nastopili: Tanya Stephens, Robert Plant & Strange Sensations, The Prodigy, Groove Armada, Stanton Warriors & MC Wreck, CSS, Beastie Boys, Zinc b2b Friction & Dynamite MC, Dubioza Kolektiv, Lauryn Hill, Basement Jaxx, Snoop Dogg, LTJ Bukem & MC Conrad, Van Gogh, Audio Bullys, Wu-Tang Clan, Pendulum & MC Verse. Že samo glavni oder je bil vreden obiska in če temu še dodaš slovito Dance Areno z akterji ala Trentemoller, Richie Hawtin, Paul Woolford, Danny Tenaglia, Nick Fanciulli, Frankie Knuckles, Roger Sanchez, John Digweed, Eric Prydz ter domači matador Marko Nastić plus ostalih 24 manjših a nič manj pomembnih in atraktivnih odrih z sledečimi “šefi”: Meshuggah, The Business, Hain Teny, Kud Idijoti, Atheist Rap, Hladno pivo, BG Sindikat, Melodrom, Majke, Šaban Bajramović, Balkan Beat Box, DJ Ahmaad IN(ne, ni še konec) še cirka dvesto draguljev, ki jih je potrebno še odkriti – če ti pri takšni ponudbi uspe najti konktreten in trdno argumentiran razlog, zakaj ne obiskat tega…
 Prvi dan se je odprl z nebesnimi norčijami avio-akrobatske skupine Stars ter z ognjemetom… Kljub težnji, da bi kljuboval fiziki, mi ni uspelo biti na več lokacijah ob istem času in sem tako izkusil le nekaj dobrin 007-ke. Na glavnem odru mi je uspelo ujeti še nekaj drobtin legendarnega pevca skupine Led Zeppelin, Roberta Planta, ki je na svoj način skušal pripraviti zbrano 40-tisoč glavo maso na “odlom” mojega dosedajšnjega življenja. The Prodigy so tako zažigali, da sem se v pol ure premaknil iz 20 metrov od odra na rep in spet nazaj še bližje odru kot sem bil prej – kot, da bi bil v nekem prenasičenem morju prepuščen toku… Nepopisno in (upam, da ne) neponovljivo! Še Alzheimer tega ne bi pozabil… Sledilo je ohlajanje v sicer ne hladnokrvni spremljavi Groove Armade, ki me je počasi pognala v obhod in ogled celotnega prizorišča ter na okušanje manjših stageov, da se moj organizem akomodira tem “sanjam”.
Definitivni zmagovalci drugega dne so bili boben’n’basisti, ki so sledili nekoliko od začetka medlim, a na koncu lepo razgretim Beastie Boysom. Zinc b2b Friction z zdaj že legendarnim MC Dynamiteom so poskrbeli za nekaj, kar je dišalo na deja-vu. Razmetavanje, ki je bilo sprva planirano do štirih, je nepričakovano s stavkom: „Serbia are you ready for one more hour?!“ podaljšal do točno 5:19 „dinamit“ za mikrofonom. Definitivno sta ukradla „Bistijem“ krono večera, medtem ko je Kralj jutra na notorični plesni areni izpadel Nic Fanciulli – sledilo je sankanje s Tuborg plakati po pesku, dokler se nas ni (kot zadnje) pregnalo iz uvale plesa proti izhodu.
Tretji dan sem očitno zamudil največji minus festival – Lauryn Hill je totalno razočarala same organizatorje, kar mi je uspelo izvedeti iz prve roke in kot sem izvedel nekoliko kasneje še z nastopom, ki bi ga lahko umestili le poleg burritov v Foodlandu. Po neuspelem iskanju dobrih vtisov o nastopu gospodične Hillove sem se enostavno predal času in Basement Jaxxom in njihovim 11 članskim spremljevalnim grupičem. Niso bili ravno tako kataklizmični kot Prodigy, ampak skupaj s Snoop Dogg-om (s sabo je pripeljal tudi D.P.G.! Na presenečenje vseh!) so gladko poskrbeli za „fo’ shizzle my nizzle“ večer! Po mali dozi LTJ Bukema in njegova sovladarja odra MC Conrada je sledil skok proti notorični plesni areni, kjer sta svoje več kot odlično opravila slovita Frankie Knuckles in Roger Sanchez.
In še epilog… Na zadnji dan mi je na Fusion Stage uspelo zamuditi oz. pozabiti na Melodrom, kar sem kasneje po obisku glavnega odra kompenziral z Majkami in njihovim lepo opitim pevcem. Glavni oder je bil rezerviran za domače Van Goghovce, ki so opravili opravili rutinirano in definitivno ravzneli domači del publike, kot je to v navadi vedno in povsod, ko nastopajo! Naslednji pa Audiobullys – mala, a težka ekipa, za katere referenco skrbijo prej prehvaljeni in prelizani The Prodigyji, so se odlično držali, pa čeravno je del publike dal z vzkliki jasno vedeti, da se nestrpno čaka slovita ekipa Wu-Tanga, ki jim je sledila. Wu-Tang Clan so prišli v praktično popolni postavi – le brez še najbolj markantnega (še živečega!) člana Method Mana, katerega je nadomestil že stari znanec slovenskih odrov Street Life (bil v spremljavi Ins. Decka v Kranju na Tednu mladih). Z DJ Mathamaticsom za mešalko so ustvarili še en nepozaben večer tako zase kot za naše migajoče riti, katere so kasneje “zmasirali” še Pendulum d’n’b ekipa, ki je bila po imenu še najbolj čakan performans te glasbene zvrsti na festivalu. Kljub vseemu je grand finale sledil z Ericom Prydzem in Markom Nastićem do jutranjega bureka in tako smo prišli do začetka enoletnega čakanja.
Sicer sem bil letos prvič na Exitu in zato je primerjanje s prejšnjimi leti absurdno, ampak sodeč po odzivih starih mačkov stvar definitivno evolvira! Resnično huronska atmosfera, pozitivno vzdušje, atraktivna lokacija in prijaznost ter odprtost okolja skrbno ohranjajo in nadgrajujeo ta iz študentskega protesta nastali festival v centru Balkana. Prihaja State of Exit 2008 in z njim spet mi.
 
Tekst: Erik Božič
Foto: Samo Bešlagič
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: