Slovenski glas Evrope

foto: Lisa Weil

foto: Lisa Weil

Mednarodni glasbeni mladiček po imenu Europavox je v svoji francoski zibeljki Clermond – Ferrand konec meseca maja praznoval drugi rojstni dan. Tam sta bila tudi naša ekipa in naš nagrajenec, 25-letni tekstopisec iz Kranja, Klemen Globočnik. Reportažo v sliki in besedi si lahko preberete TUKAJ, Klemena pa smo povprašali, kako je festival zgledal skozi njegove oči.



Na festival Europavox si šel kot edini ambasador Slovenije (“ambasador” je bil organizatorjev naziv za udeležence festivala iz držav EU), čeprav sta bila nagrajenca iz Slovenije dva. Kako to?

Druga nagrajenka, ki je zadela karto na Radiu Študent, se festivala iz neznanega razloga ni udeležila. Zdi se mi škoda, da je bil tako nekdo, ki bi se z veseljem udeležil take enkratne priložnosti, za to prikrajšan. Pred odhodom v Pariz sem imel na letališču neprijeten občutek, saj sem bil rahlo negotov zaradi bremena edinega ambasadorja. Istočasno pa je bil to zame izziv, da se potrdudim še enkrat bolj. Sem pa v Franciji ugotovil, da ima isti problem tudi ambasadorka Portugalske Isabel.

Na različnih lokacijah se je dalo videti čez 50 mednarodnih izvajalcev. Kje natančneje so potekali koncerti in kaj se je tam dogajalo?

Osrčje koncertnega dogajanja je bil stavbni kompleks Polydome, kjer sta se nahajala Professional village in dvorana La Petite coope. Professional village je bil prostor, kjer so se zadrževali profesionalni glasbeniki, radijski promotorji, organizatorji festivalov ter predstavniki glasbenih založb. Vsaka izmed držav je imela svoj kotiček, kjer so njihovi predstavniki delali promocijo za izvajalce iz svoje države. Tako je bilo na oglasni deski Slovenije opaziti plakate kranjskih The tide in Hoffman ter dveh ljubljanjskih zasedb Srečna mladina in Moveknowledgement. V dvorani La Petite coope je nastopilo 90 % vseh izvajalcev festivala. Naš prvi večer je bil Open air koncert na lokaciji Place du 1er Mai, drugi večer pa party v diskoteki B box.

Kakšne obveznosti pa ste pravzaprav imeli ambasadorji držav?

Namen festivala ni bilo samo odkrivanje evropske glasbe, ampak tudi druženje, izmenjave glasbenih izkušenj in kulturnih pogledov, delanje intervjujev in pisanje člankov o dogajanju. Veliko časa sem posvetil promociji svoje trip rock skupine Hoffman iz Kranja. S seboj sem imel promocijske cdje s štirimi studijskimi posnetki, ki sem jih pridno delil predstavnikom založb, radijskim postajam, dobilo pa jih je tudi nekaj ambasadorjev. Ker pa sem tekstopisec, sem imel vedno pri roki tudi nekaj besedil v slovenskem ter angleškem jeziku. Sedaj razmišljam, da bi napisal nekakšno Europavox himno.

Na festivalu se je dalo najti nekaj za vsaka ušesa, od popa do rocka, hip hopa in elektra. V kakšni glasbi si se našel?

Eden izmed glasbenikov, ki mi je najbolj ostal v spominu, je bil francoski Nosfell. Njegova posebnost je to, da poje v treh jezikih, eden izmed njih je tudi klokobetz, ki je njegova pogruntavščina. Z njim sem naredil tudi intervju, mu podaril naš promocijski cd, ter mu kasneje predlagal mednarodno koncertno izmenjavo. Poseben vtis so name naredili tudi edini slovenski bend festivala Moveknowledgement, finski indie rockerji Rubin ter plesni norveški bend 120 days. Celotno Europavox izkušnjo pa sem pravzaprav dojel kot potovanje po poti evropske glasbene raznolikosti. To, da sta se tam mešala španski pop in švedski rock, nemški hip hop in poljski elektro, z drugimi besedami glasba za vse okuse in za vsa ušesa, je imelo en sam cilj – impresionirati ljudi. Dejstvo, da je šlo za razmeroma manj poznane izvajalce, ni igralo bistvene vloge, saj so se izvajalci na ta način uspeli predstaviti čimvečjemu številu ljudi iz cele Evrope.

Vseh nagrajencev iz 26 držav EU vas je bilo 50. Kakšen je tvoj vtis o ostalih ambasadorjih?

Nekatere sem občudoval, z drugimi sem se zafrkaval, s tretjimi sem se resnično čutil povezanega. Najbolj sem se ujel z ambasadorji iz Nemčije, Romunije, Madžarske in Irske. Nekateri izmed njih so že predlagali obletnico v Clermond Ferrnadu drugo leto, medtem ko so nas drugi rajši povabili kar v svoje države. Predvsem je med ambasadorji vladal občutek sproščenosti, dobre volje in optimizma, kar je dodalo le piko na i k perfektnosti dogodka.

Najbolj nenavadne izkušnje?

Nikoli si nisem mislil, da bom bral osebna sporočila, ki jih je Mike Patton (Fantomas, Mr. Bungle, ex. Faith no more) svoj čas pisal grški ambasadorki. Tudi to, da bom kdaj slikal z Neneh Cherry ni bilo ravno pričakovano. Precej nenavadno je bilo tudi to, da so nas večino časa spremljaji novinarji in fotografi, ki so dokumentirali celotno dogajanje. Tudi novinarsko vprašanje “What is your vision about Europe?” je tekom festivala dobilo odgovor.

… ki pa je?

Idealističen. Moja vizija Evrope je pravzaprav up, ki ga je opisoval John Lennon v skladbi Imagine. Notranjost odseva podobne vsebine, le zunanjost ima drugačne embalaže.

Jurij Bizjak

Povezave:
www.europavox.com
www.moveknowledgement.net
www.hoffman.si
www.galahala.com

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.