Osem zlatih let kasneje

Oldies 1

Oldies Goldies
Maribor / Štuk
Sobota, 16. junij 2007
Vstopnina: 25 EUR
Atmosfera: ekstatična, evforična in fantastična, ampak za nekaj stopinj Celzija prevroča
 
Leto 1999. Ena izmed hal celjskega sejmišča. Tam sem se znašla popolnoma neprostovoljno. Pravzaprav sem bila „varuška“ svoje leto dni starejše sestrične, ki ji je njena mama nespametno obljubila, da bo končno lahko šla na „rejv parti“, če domov prinese petko pri matematiki, kar je bilo docela nemogoče. Pa jo je prinesla in ker je niso upali v hudičev brlog poslati same, so mene, kot odgovornejšo, zrelejšo in domnevno pametnejšo starejšo sestrično, poslali zraven nje in njene prijateljice. Nisem točno vedela zakaj, menda sem imela vlogo angela varuha. Bila sem zaprisežena rockersko-punkerska duša, katere diskografska zbirka je obsegala vse od The Doors, Nirvane, Green Day do Hladnega piva. Elektroniko sem bežno ošvrknila preko starih očetovih gramofonskih plošč skupine Laibach. Ni me impresionirala, še manj me je privlačil „zlovešč ugled“ takratne raverske scene, ki je imela v mojih očeh podobo razudane, pohotne horde na pol slečenih maškar, ki neumorno skačejo na ponavljajoče se, prazno in nadležno nabijanje. Pa nisem imela izbire, v roko so nam potisnili denar za vstopnino in za:“Nekaj brezalkoholnega! Ste me slišale, brezalkoholnega! Pa da vam na kraj pameti ne padejo kake droge!“ in nas pustili pred vstopom v celjsko sejmišče. „Pokličita me, ko bosta želeli domov. Pa brez bedarij, punce!“. In tako se je začelo…
 
Najprej smo se počutile nelagodno. Glasba je bila glasna, veliko glasnejša kot na koncetih, ki sem jih sicer redno obiskovala. In ljudje so bili tako…pisani…Že po tridesetih minutah pa se je v meni nekaj spremenilo. Glasba mi je postala všeč. Četudi sem se tako trudila hliniti dolgčas in nejevoljo pred sestrično, ni uspevalo. Naenkrat so me začela prepravljati občutja, ki mi jih ni dal noben koncert, noben album, noben ritem in melodija do tedaj. Bilo je fantastično! Gledala sem DJ Umeka na piedestalu pred mano. Bil je nasmejan. Sijal je energijo in hudičev brlog je imel pravzaprav vse prvine božanskosti. Zavedla sem se, da sem v prvi vrsti. Sama. Sestrična in kolegica sta zdolgočaseno sedeli ob strani in me rotili, da gremo domov. Pa nisem želela. Nisem mogla! Pisani pripadniki in pripadnice razudane, pohotne horde na pol slečenih maškar, ki neumorno skačejo na ponavljajoče se, prazno in nadležno nabijanje, so prihajali do mene(očitno izstopajoče v popolni črnini), mi ponujali vodo, žvečilne, lizike ali pa so me samo pozdravili, objeli in na kratko poklepetali, čeprav nisem poznala nikogar! Bila sem očarana. Takrat sem prvič slišala Lanicor, The bells, Minus orange in še nekatere komade, ki so zaznamovali nekaj naslednjih let mojega življenja. Niti sanjalo se mi ni, da je to začetek nečesa tako velikega. Okoli devetih, ko sta bili sestrična in njena prijateljica že pošteno besni name, sem še vedno neumorno skakala na versus „Fotra“ in Kanzyanija. Vsi, ki so to kdaj doživeli, poročajo o blaženosti že ob prvem poslušanju in z mano je bilo enako. Nekaj čez deveto je Umek vse skupaj začinil s Čebelico Majo. Hala je norela. Vsi so bili na nogah, vzklikali, žvižgali, kričali in evforija se je zaključila z izklopom elektrike. To je bil moj prvi parti. Sestrična ni šla na nobenega več, mene pa je zasvojilo in popolnoma spremenilo moje življenje. Presenetljivo, na boljše. Nekaj naslednjih let sem bila zvesta obiskovalka partijev po vsej Sloveniji, posebno ljubo mi je bilo Celje. Dihala, živela in oboževala sem techno. Bila sem pink in PLUR(Peace, Love, Unity in Respect-osnovno načelo rave filozofije), močno povezana s subkulturo. Nato pa je techno začel vodeneti. „Foter“ se je za nekaj časa umaknil, na plesiščih je zavladal schranz, ki je veliko prehiter in prenasilen za pretanjena(in trezna) ušesa nato pa je prišel astrodisko, ki mu po moje manjka duša. Zaradi tega, smo vzljubili house, pospravili Buffalo čevlje z 11cm podplatom in iz roza prešli na elegantno črno. Odraščanje ali zorenje na nek način. Kljub temu je nosalgično hrepenenje po tem „kar sta včasih na celjskih partijih in v ambasadi rolala Umek in Kanzyani“ ostalo del nas. Za vedno.
 
Leto 2007. ŠTUK v Mariboru. Tokrat sem prišla prostovoljno, s skupino prijateljev, s katerimi že nekaj let delimo ljubezen do te subkulture. V veliki ŠTUKovi hali je bila temperatura nevzdržno visoka. Bili smo premočeni. Vsi. DJ-ji še bolj, kot mi. Mučno je bilo stati v taki savni, kaj šele se premikati. A želeli smo slišati to, zaradi česar smo sploh zaplavali v elektronske vode. Pravi techno. Naš techno. Začeli smo z DJ Veztaxem. Koliko čudovitih spominov je vezanih na njegove sete! Bil je povsod in vedno je prišel med publiko, zaplesat, poklepetat ali popiti pivo. Svaka čast tudi za tokratni set! Nadaljeval je Shocker D. Legenda mariborske scene. Bil je dober, a je bilo enostavno že prevroče, da bi ga uspeli poslušati več kot 10 minut. Nato je bilo treba na zrak ali na house, kjer je bila temperatura vzdržna in prijetna. Potem…Potem pa je za mešalko stopil „Foter“. Bil je čisto tak, kot sem ga videla prvič. Takrat, leta 1999 v Celju. Z velikim nasmehom. Podobnim stilom(vmes ga je namreč nekajkrat zamenjal) in z enako energijo. Tehnično je tako popoln, da je skoraj božanski. Pravzaprav, če je Bog res DJ, kakor pravijo Faithless, potem je točno tak, kot je bil to noč DJ Umek. Dvorana je znorela! Tudi on je norel! Vrtel je samo to, kar smo želeli in pričakovali, kakor prvič, sem doživela katarzo in ekstazo v enem, ob poslušanju njegovega komada Lanicor. Kakor prvič je imel nore prehode, drive, energijo. Techno par excellence! Vsi obrazi, ki sem jih že nekaj let videvala na partijih, s katerimi delimo čudovite spomine in s katerimi smo skupaj negodovali nad Umekovim aktualnim glasbenim ustvarjanjem, so sijali. Dlake so šle pokonci(kar je bilo glede na prepotenost posebno težavno), še posebno ob komadu Knights of Jaguar in če bi dvorana lahko, bi počila od intenzivnosti doživetega. Noč je začinil še s svojo bolj aktualno Posing as me, ki pa je konceptualno veliko bližje temu, kar obožujemo, kot astrodisko stvaritve. Bilo je POPOLNO! Kakor včasih. V časih dobrega starega techna. Niti vročina nas ni več toliko ovirala, čeprav je bila sila neprijetna. Sploh zato, ker se nismo mogli obvladovati, da ne bi skakali kot ubrisani. Umek je v očeh mnogih, ki ga spremljamo že leta, spet pridobil mesto najboljšega techno DJ-ja sploh. Ko bi le vedno vrtel tak techno! Potem ne bi pobegnili na house. Nikoli. Glede na to, da je bil tudi sam dobre volje, nič kaj mrk, kot včasih, je morda le še upanje. Da je bila noč presežek popolnosti, je Umek štafeto podal Valetinu Kanzyaniju. On sicer ni „Foter“, je pa prav tako odlično zapisan v naših spominih. Lepo se je bilo z njim vrniti v naše čase, ampak temperatura je postala tako nevzdržna, da smo kmalu pobegnili na house in se nam do bridkega konca ni uspelo več vrniti. DJ Blascha nismo uspeli slišati, a vsi viri so nam potrdili, da je zažigal. Škoda, kajti glasba na techno flooru je bila odlična in samo pomanjkanje prezračevanja nas je odrnilo od tega, da bi jo zajeli še z večjo žlico. Vseeno, kapo dol legendam! Vsem!
 
House plesišče je, kot že rečeno, imelo veliko prednost, ker je bilo bolje prezračeno. Ves večer je vladal vokalni, funky, pjevalice house, kjer smo na ves glas prepevali zraven. Seveda znamo vsa besedila! DJ-ji Sanjin, Tim Urbanya, Shocker D(nastopal je na obeh floorih), Om in Shark so nam pričarali čudovito potovanje po house nostalgiji. Ker je oldies goldies dogodkov na house sceni več, morda nismo tako dramatično doživljali tokratnega, vendar je bil zelo kvaliteten. Niti minutke dolgčasa, sedenja ali počitka si nismo mogli privoščiti, saj bi zamudili najboljše. In to najboljše se je vleklo skozi celo noč! Okoli šeste zjutraj nam je zmanjkalo moči. Natančneje, šepati je začela fizična plat in v soju čudovitega, jasnega jutra smo zapustili dogogek, ki nas je ponesel nazaj…upamo, da nazaj v prihodnost.
 
Organizacijsko gledano je bil dogodek zelo dober, le vročina v veliki dvorani je bila resnično nevzdržna in to ga je ločilo od odličnosti, ki bi jo za precej zasoljeno ceno vstopnice pričakovali. V prihodnje bi take dogodke zelo radi videli v večji oz. bolj prezračeni hali(najraje seveda na celjskem sejmišču) ali pa celo v open-air različici(prvi Meet me festivali; še pomnite, tovariši?). Kljub temu lahko čestitamo organizatorjem, da so uspeli speljati tak dogodek, pripeljati legende naše elektronske scene in jih celo prepričati v to, da ponovno odprejo poglavje, za katerega so zatrjevali, da je davno zaprto. Laserji, video wall in go-go plesalke pa so tudi bili zelo prijetna popestrtev. Upamo tudi, da je tokratni velik in intenziven odziv publike prepričal vse vpletene, da je vredno to vajo še kdaj ponoviti.
 
Barbara P.
Foto: Maya & HouseMouse

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.