Mick Harvey – Two Of Diamonds

Mick Harvey – Two Of Diamonds

Mick Harvey – Two Of Diamonds

2007, Mute / Dallas
 
Slednji izdelek smo imeli prejšnji mesec priložnost slišati v živo, ko se je Mick Harvey z zasedbo ustavil v Ljubljani. Gre pravzaprav za njegovo, po One Man’s Treasure (Mute, 2005), drugo na-pol avtorsko ploščo. Harvey je sicer že prej prispeval levji delež (aranžmaji, produkcija, izvedba) pri dveh projektih, in sicer Intoxicated Man (Mute, 1995) ter Pink Elephants (Mute, 1997), ki predstavljajo interpretacije ter aranžmaje del francoskega poeta Sergea Gainsbourga. Prav tako je znan, po tem pravzaprav najbolj, kot življenjski sopotnik Nicka Cavea, saj sodelujeta že od njunih glasbenih začetkov (od The Boys Next Door, preko Birthday Partydo nenazadnje The Bad Seeds). Poleg tega je pa Harvey sodeloval / sodeluje tako ali drugače še v mnogo drugih, tudi filmskih, projektih in zasedbah, kot glasbenik, avtor, producent itd.; Crime and The City Solutions, The Wallbangers, PJ HarveySlednja je izvorna avtorica skladbe Slow-Motion-Movie-Star, ki je ena izmed dvanajstih, kolikor jih je na tem albumu.
 
Album je pravzaprav, podobno kot že omenjeni prvenec, poklon ustvarjalcem, ki jih Harvey spoštuje in mu pomenijo inspiracijo. Večinoma gre za glasbenike iz anglosaksonskega območja, največ iz Avstralije: Chris Bailey (The Saints), The Loved Ones, James Cruickshank (The Cruel Sea) ter David McComb (The Triffids). Angleška predstavnica je že omenjena PJ Harvey, ameriške vplive pa zastopata Bill Withers ter Brook Benton. Harvey pa je na album uvrstil tudi dve lastni kompoziciji, Blue Arrows ter Little Star, in eno iz časov z The Crime And The City Solutions (Home Is Far From Here).
 
Z brikolažno izbiro med ustvarjalci si je Mick zagotovil na eni strani širino, na drugi pa eklektičnost. Zahtevna naloga, saj se lahko kaj hitro zgodi, da ti osnovna ideja uide iz rok in da ti zmanjka povezanosti med pesmimi, se pravi da album izgubi rdečo nit. Harveyu se to ni pripetilo. Še več, pesmi zvenijo, kot da bi jih napisal on sam in vsaka premore dobršen del individualnosti; gre pravzaprav za reinterpretacije. Reinterpretacije, narejene z občutkom, spoštovanjem ter razumevanjem. Zato je plošča intenzivna in divja, ko je to potrebno (Everything Is Fixed, A Walk On The Wild Side – moj osebni favorit danes ter še eden za kak drugi dan: Slow-Motion-Movie-Star) ali pa umirjena, rahlo nostalgična ter dojemljiva za trenutek v času (Photograph, Little Star, Home Is Far From Here, Blue Arrow). Večino časa pa čisto nekje vmes. Zato se album posluša tekoče, k čemur pripomore dobra melodika. Zaradi odrezanega ritma mogoče izstopa le poskočna Out Of Time Man, vendar če pomislim še enkrat: tudi bluesovska I Don’t Want You On My Mind malce izstopa, vendar ne kazi celotne podobe.
 
Kakorkoli že, Mick Harvey se je tokrat precej potrudil in všečno zaobjel široko zastavljen koncept. Do izraza pride njegov občutek za produkcijo ter aranžiranje skladb; omembe vredna je tudi zasedba glasbenikov, ki mu pri tem pomaga. Dobro zamišljena ter producirana plošča, kjer je Micku uspelo konglomerat izbranih godb izvesti na enak imenovalec. Med enakovrednimi godbami zato mogoče manjka kak diamant (ali pa enostavni ni dovolj izbrušen, odvisno kako pač gledate na stvar), ima pa zato plošča kot celota zelo veliko težo.
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.