Iron Maiden na ljubljanski Razvalini

iron_maiden_01

02.06.2007
Ljubljana / Bežigrajski stadion aka Razvalina
Cena vstopnice: 55 €
Obiskovalcev: cca. 12 000
 
Koncert leta je padel. Koncert, o katerem se je govorilo mesece preden so bile karte sploh v prodaji. V Ljubljano prihajajo Mejdni, forumi so doživljali kolapse in debate, kdo jih je kdaj videl, kdo ima kak bootleg doma…vse do 2.junija zjutraj, ko smo računalnike ugasnili, na bencinski poleg kupili Čukurja in mahnili na avtocesto proti Ljubljani. Koncert je bil prvi v liniji koncertov turneje imenovane A Matter of Live and Beast – gre namreč za praznovanje 25. obletnice od izzida kultnega albuma The Number of the Beast, ki je skupino Iron Maiden dokončno okoval na tronu heavy metala na planetu Zemlja…forever. Zanimivo je bilo, da se je na ljubljanskem koncertu zbralo veliko tujcev – Hrvati, Italijani, Nemci, Finci (!!!). Lepo jih je bilo gledati, kako premorejo tisto pravo rock koncertno obnašanje – prepevanje in vzklikanje Maiden, Maiden… medtem, ko slovenska publika pretežno sedi in kadi svoj cigaret in pije pločevinko najjljubše znamke…
 
Koncert je odprla hčerka Steve Harrisa ( kdo je to, ne bom razlagal), ki je tudi uradni support te turneje. Gospodična izgleda nadvse zanimivo in privlačno, kar pa ne bi mogli reči za njeno glasbo. Lauren Harris je bolj filler na tej turneji, drži se slave svojega dolgolasega očka in igra po najboljših koncertnih odrih po svetu. Pod odrom se je množica sicer zabavala (okoli 500 ljudi), dež jih ni motil… Po približno 45 minutah se je poslovila in na nebu (beri odru) je zasijala zastava z napisom Tide. Slovenski bend, ki je bil ‘izbran s strani’ Iron Maiden, je bil za marsikoga slaba in napačna izbira. Sicer korektno izpeljan koncert (glasbeno), vendar očitno vidno, da dečki velikega oz. ogromnega odra ne obvladajo. Glasba ni prodrla do folka, in komaj smo čakali, da gredo dol, da se začne show.
 
Pričakoval sem stare komade, take, ki jih nisem slišal leta, desetletja. Ko se je iz zvočnikov zaslišal Doctor, doctor skupine UFO (tudi Iron Maiden so igrali priredbo tega songa), sem vedel, da Eddie ni daleč. Zavesa se je dvignila…Iron Maiden so začeli…Different world.
Razsežnosti in velikost odra je prišla do izraza, ko so mojstri stopili gor – do takrat se mi je zdej nekako majhen, tiny… mogoče zato, ker ni bil izkoriščen. Iron Maiden so znani po svojih scenskih forah – veliki backgroundi, ki se spreminjajo iz komada v komad… po nekaj songih nove plošče je le prišel Wrathchild – eden od songov iz prve ere Mejdnov…meni eden boljših komadov….in tudi prvi ekstatični izliv, ki se je kasneje razvil v pravi juvenilni orgazem s Trooperjem… ogromen Eddie z angleško zastavo v roki in Bruce Dickinson v rdeči opravi vojaka in razcefrano zastavo Združenega kraljestva. Folk je norel in kaj ne bi, saj slišati tak hit ‘live’ je neponovijivo in priporočljivo. Po temu komadu se je Bruce tudi prvič posvetil folku – in rekel, da je tukaj igral prvič pred 25 leti, kar pa ni ravno prav, saj so prvič nastopili 1984…in to je ravno…hmm..koliko let??? Pesem, ki je sledila, je bila resnično presenečenje – Children of the Damned...nisem je slišal leta, sploh pa ne v živo. V falangi , ki je sledila, smo bili priča gigantom, kot so The Number of the Beast, Fear of the Dark – ki je verjetno največji hit (komercialno uspešen). Norija in navdušenje, petje in huronsko dretje je kožo dvigajoče… kot bi brigada ponorelih Vikingov hrumela po Bežigradu!! …še Run to the Hills in Iron Maiden…redni del…over and out.
 
V temu delu seveda ni manjkalo scenskih izlivov, kot je bil npr. ogromen tank, ki je sredi komada Iron maiden ‘vstal’ izza odra, pomeril proti ljudem in hip zatem je iz njega pokukal Eddie z daljnogledom v rokah.. Del nastopa, ki na vsakem nastopu ne manjka in je del repertoarja…Devil himself v komadu The number of the beast, ki je gledal po folku, koga bo preganjal po sanjah.
 
BIS je ponudil 2 Minutes to Midnight, ki je bil dobrodošlo darilo za moja in ostala ušesa – dober komad iz meni najljubše plošče Powerslave. Še boljši je seveda The EvilTthat Man Do…in zadnja Hallowed be thy Name. Ne glede na vse vzkilke, jih nazaj na oder ni bilo – iz zvočnikov se je zaslišal Always Look on the Bright Side of Life, ki jasno in glasno pove, da je luštnega konec….
 
Velik del koncerta sem preživel ob mešalni mizi in dejansko poslušal – tam je ‘pregovorno’ dober zvok. Takoj na začetku sem ugotovil, da je bilo vse skupaj prepotiho…folk, poslušat Iron Maiden potiho – kje ste pa to že videli? Drugič, tonski mojster je imel zelo veliko dela in korekcij na vokalu, ki ga je velikokrat zmanjkalo – poniknil je med druge instrumente, tudi kitarskih solaž je bilo na trenutke zelo malo oziroma nič…sex pri ugasnjeni luči! Kasneje so se le pojavile – je pa tako, da so te solaže zelo razpoznavne in velik, pomemben part komada – in če slišiš solo od Fear of the Dark šele na polovici…sex brez predigre! Slika kompletno ni bila idealna (nisem je niti pričakoval), na trenutke pa je celo ušla izpod nadzora in komad je postajal zmazan in non-maiden one.
 
Druga velika pripomba gre na dolžino koncerta, ki je bil dolg samo uro in pol… dejstvo je, da Iron Maiden ni nikoli preveč, vendar je ura in pol dejansko premalo – sex s prezgodnjo ejakulacijo! Za ceno 55 €, ki ni ravno najnižja, pričakuješ vsaj pol ure daljši odnos.
 
Upam le, da je bilo na stadionu zadosti ljudi, da je organizator pokril svoje stroške – osebno sem pričakoval vsaj kakih 5000 ljudi več. Spet se je pa izkazalo, da Slovenci ne premoremo najbolj obnašanja na koncertnih odrih, saj so nas iz blata reševali pripadniki ostalih nacij, ki so znali zažurat in se dret. Še najmanjši problem je pa dejansko predstavljal – dež.
 
Na koncu – sex brez predigre, pri ugasnjeni luči in prezgodnjim izlivom – marsikdo je odšel domov ‘s trdim’.
 
UP THE IRONS!!!
 
                                                                           Dragan Babuder
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.