Heineken Blowin’ Festival

Heineken Blowin' Festival

Heineken Blowin’ Festival

Heineken Blowin’ Festival
Benetke, Italija
15. 6. 2007
Vstopnina: 46 €
 
Tokratni, že deseti Heineken Jammin’ Festival, se je za razliko od prejšnjih (Imola) dogajal v Benetkah, natančneje v bližnjem, več kot 700 hektarjev obsežnem parku San Giuliano. Festivalska norija je (bila) terminsko postavljena med četrtkom, 14. 6. ter nedeljo 17. 6. 2007. Osnovna ponudba je bila postavljena na dva odra; na enem so godli še neuveljavljeni, predvsem italijanski godbeniki, na drugem, večjem, pa so svoje mesto našli glavni gostje.
 
Na manjšem odru so se koncerti začeli že okrog pol dveh popoldne, medtem ko je masa ljudi pred glavnim odrom lahko le spremljala reklame za sponzorsko pivo na monitorjih ter par tehnikov kako vihrajo gor in dol po odru.
 
Na manjšem odru sem ujel dve skupini, in sicer rimske Bud Spencer Blues Explosion (BSBE) in The Banshee. Prvi že z imenom nakazujejo, kdo jim je vzornik – pa to ni referenca na Buda Spencerja – instrumentalna postavitev kitara in boben pa poraja zvoke, ki so blizu že znanim duetom; The White Stripes, The Black Keys ali pa The Kills. Bud Spencerji kot taki niso razočarali, pravzaprav so me presenetili s par dobrimi nastavki. Vendar je glavni val danes precej popularnih duetov nastajal tam okrog leta 2000 in ponudba je precejšnja ter trg zasičen. Poleg tega je ob minimalni količini zvočnih naprav potrebna precejšnja mera kreativnosti in inovativnosti, da uspeš ponuditi nekaj zares drugačnega oziroma samosvojega. In BSBE mogoče manjka malo slednjega, njihov nastop pa je mogoče skalil tudi bled zvok. Kakorkoli že, fanta sta se predstavila solidno in če bosta vztrajna se lahko v prihodnje nadejamo dobre godbe.
 
The Banshee pa so servirali malce drugačno zvočno podobo. Kvartet gode nekakšno mešanico med The Stooges, Sex Pistols in The Clash, ki bi jo spolirali in zapakirali v pop vrečko ter poskusili prodati kot mladinsko subverzijo. O njihovi (ne)subverzivnosti se ne bi opredeljeval, kar se pa tiče tokratnega nastopa pa so se potrudili: doživet in energičen nastop ni razočaral, tudi tonske nastavitve so bile boljše kot pri BSBE, zaradi česa so bili izrazno močnejši. Žalostno je edino le dejstvo, da je nastope teh dveh ter tudi še par naslednjih skupin spremljalo mogoče kakih sto ali dvesto ljudi, ostala množica pa se je ali cvrla in dolgočasila pred glavnim odrom ter si poskušala izboriti dober prostor za kasnejše favorite ali pa s kakim pivom iskala senčno zavetje pod gosto posejanimi, vendar površinsko skromnimi javorji. Zatorej bi lahko organizatorji mirne duše postavili program iz manjšega na večji oder ter ga začeli malo prej; skupine bi na ta način imele prvič boljše pogoje za nastop in drugič več publike, slednji pa se ne bi bilo potrebno dolgočasiti ob že omenjenih oglasnih sporočilih glavnega sponzorja. Vendar so današnji trend oznamčeni festivali (več o tem glej: N. Klein (2005): No Logo) in komercialno-tržne zakonitosti narekujejo tak koncept.(sic!)
 
Poleg reklam pa nas je pred glavnim odrom zabavalo tudi vroče sonce, ki je v kombinaciji s toplim pivom nudilo svojevrsten žu(a)r. Zato smo bili vsakega oblačka in vetra precej veseli. Ko jih je bilo okrog pol četrte, ko so oder zasedli Captain Mantell, že malo več, si s tem noben ni belil glave. Captain Mantell so zanimiva zasedba (bas, sintetizator, boben), ki je pustila dober vtis. Dve naslednji skupini, Trikobalto in Le Mani (recimo jima nekakšni italijanski verziji Omarja Naberja), sta bili bolj kot ne, čeprav so bili Italijani vidno dobre volje in energični pri drugih Le Mani, priprava na prvo večje ime petkovega večera – My Chemical Romance. To je dala vedeti tudi stilsko dovršena – kravata, urejeni lasje itd. – mladež, ki se je pomikati v ospredje.
 
Prihajajočih temnih oblakov pravzaprav ni niti nihče opazil in se z njimi pretirano obremenjeval. Vse dokler ni začel veter močneje pihati in so tisti bolj pripravljeni posegli po anorakih. Veter se je medtem že kar močno okrepil, tudi kaplje dežja so bile vedno gostejše. Ko se je med temi znašla še toča, ti anorak ni pomagal več čisto nič in začelo se je tekanje in iskanje zavetišča. V 10 minutah, kolikor je trajalo to neurje, je to uspelo le maloštevilnim in večina je bila mokra do kosti. Kljub temu je bila množica še vedno voljna in željna godbe, saj od glavnih gostov (ob štirih velikih imenih je imel vsakdo svoje favorite – uradni ter tudi moji so bili Pearl Jam) ni nastopil še nihče.
 
Vendar je dobre obete kaj hitro skalil pogled na ležeče stolpe z zvočniki ter na reševalna vozila in policijo. Varnostniki ter policija, med katerimi je le redko kdo govoril angleško (znanje angleščine in informacije v katerem drugem jeziku kot zgolj italijanščini bi zahtevali posebno poglavje), so začeli počasi usmerjati množico proti izhodu. Ko smo zmedeno spraševali kaj in kako, smo kaj hitro lahko ugotovili, da je današnjega večera konec.
 
Končna bilanca festivalskega petka je torej bila: na srečo nič smrtnih žrtev, okrog 20 ranjenih, potrgani električni kabli in uničeno ozvočenje ter odpovedan koncertni dogodek.
 
Osnovno dilema pri vsem tem je, ali bi morali organizatorji predvideti takšne izjemne dogodke kot je bilo to neurje in se na njih ustrezneje pripraviti. Konec koncev je bila velika sreča, da se vse skupaj ni končalo tragično. K temu je po mojem mnenju veliko prispevalo dejstvo, da ljudi ni zajela panika; 10 minut neurja je bilo premalo, da bi kdo na veliko gledal okrog sebe ter razmišljal, ampak smo vsi iskali zavetje pred nevihto in točo. Pretirane panike ni bilo niti, ko je bilo neurje mimo – kvečjemu začudenje in spogledovanje ter ugibanje o tem kaj se je dejansko zgodilo – mogoče ne bi bilo tako narobe, če bi kdo od organizatorjev z megafonom ali pa kako drugače obvestil (uradno in tudi v angleščini) kaj in kako, saj varnostniki razen zlomljenih finished niso vedeli povedati nič drugega. Publiki tako ni ostalo drugega, kot da zapusti prizorišče.
 
Kakorkoli že, ljubitelji skupin My Chemical Romance, The Killers, Linkin Park in Pearl Jam (slednji s festivali očitno nimajo sreče, spomnimo se samo tragedije, ki se je zgodila med njihovim nastopom na festivalu Roskilde leta 2000 na Danskem, ko je bilo med gnečo v publiki do smrti pohojenih 9 ljudi) so lahko le razočarani odšli domov.
 
Moralnih ali pravnih sodb o tem dogodku ne bom dajal, niti si ne bom jemal pravice za naprtitev odgovornosti komurkoli. Zgodilo se je kar se je zgodilo in reakcija organizatorjev na situacijo je bila po mojem mnenju korektna, hitra in učinkovita. Kljub temu pa izgovarjanje na vreme verjetno ne bo dovolj za tiste, ki smo vstop na festival plačali, verjetno pa bodo pojasnila zahtevali tudi tisti, ki so v vsem tem staknili kakšno poškodbo.
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.