Glasna nedelja v Cvetličarni Mediapark – Isis, Boris, Oxbow

Oxbow

Oxbow

Ljubljana / Cvetličarna MediaPark
17.6.2007
Po dveh letih, odkar so nas ISIS nazadnje razvajali v Ljubljani, se je eminentni bostonski bend vrnil na kraj zločina, v Cvetličarno, zraven pa pripeljal še rojake Oxbow ter japonske vsestranske dratarje, Boris. ISIS trenutno predstavljajo aktualni album, In the Absence of Truth (Ipecac, 2006), poleg ostalih tem navdahnjen tudi s Hasanom ibn Sabo, ki ga je v Alamutu uporabil tudi naš Bartol.
Skorajda točno (nekaj čez deveto zvečer) smo bili priča najbolj umazanemu blues duetu zadnjega časa. Okrnjena zasedba Oxbow (vokal, akustična kitara) je publiki predstavila akustični performans Love’s Holiday. Na prvi pogled in uho provokativen in brezkompromisen nojzerski akustik blues, ki ga je z odrezavimi stavki oz. že kar naratorskim petjem vodil vodja Eugene, ni pustil globljega vtisa. S tem ne mislim na mlahav oziroma len nastop, nasprotno: vokal je bil glasen in dovolj globok in raskav za tipičen afroameriški blues pa tudi telo akustično kitare je nekajkrat precej zavibriralo ob intenzivnem igranju. Toda, kaj več od tega pa, roko na srce, nismo dobili.
Sledili so ultraproduktivni (več kot 15 albumov) in cenjeni Japonci Boris, vsestranski trio, ki so jim blizu skorajda vse zvrti alternativnega rocka/metala. S šestimi komadi so jadrali od uvodnega shoegazerja prek hrupnega stoner rocka do punkoidnega zaključka nastopa. Neintenzivnosti jim ne gre očitati: vseskozi so bili precej energični, glasni in vešči v preigravanju že preverjenih obrazcev underground rock godbe. Tu pa leži tudi zanka: Boris praktično nimajo svojega zvoka, saj so si za križarjenje morda vzeli preširoko področje. Pa saj je vseeno, Boris so čvrsti in glasni; in take smo v nedeljo tudi dobili.
Pred nastopom ISIS so se iz zvočnikov zaslišali ponavljajoči se (verjetno le izjemam razumljivi) stavki oziroma skupinski vzkliki, ki bi kaj lahko simbolizirali vojsko Hasan ibn Sabe ali skupinsko pranje možganov množic, ki je ena izmed tem novega albuma. Hipnotičen in po nekaj minutah že kar nadležen intro sta prekinili Wrist of Kings ter Not in Rivers, but in Drops. Kompleksnejša in bolj melodična zvočna slika novega albuma je bila tudi rdeča nit koncerta, čeprav so ISIS tudi na zadnjem albumu obdržali tisto, kar jih dela eno najboljših združb sodobnega metala: izjemen občutek za dramatično stopnjevanje in končni klimaksi, ki so bili zagotovo najmočnejši in najintenzivnejši trenutki nedeljskega koncerta. Zvok, dodelan do perfekcije, je kljub splošni glasnosti poskrbel za to, da je v trenutkih šusa pokalo, kot je treba. Omeniti velja tudi trenutek, ko je Jeffu (bas) in Michaelu (kitara) odpovedala tehnika in na odru so ostali le Aaron (vokal, kitara), Bryant (elektronika, kitara) in Aaron H. (bobni), ki so z igranjem popolnoma neobremenjeno nadaljevali ter kljub okleščenosti postave zveneli hudo dobro. Seveda ni potrebno omenjati, da je ob vrnitvi Jeffa in Michaela (tehnične probleme sta rešila že med istim komadom) zadeva žgala še toliko bolj, kar je znala nagraditi tudi publika. Žal se ne spomnim točno, med katerim komadom se je to zgodilo (mislim, da je bil to Dulcinea). Med skladbami s prejšnjih albumov velja omeniti še The Beginning and the End, Backlit ter Celestial (The Tower), ki je preko pošastnega rifa v stilu old school ISIS koncert zaključila z ambientalnim hrupom, ki nas je dokončno spravil na realna tla. Ni kaj, dokazali so, da so vrhunska roba.
 
Tekst: Peter Cerar
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: ,