Europavox 2007

Slovenska odprava

Slovenska odprava

Festival Europavox 2007
31.5. – 2.6. 2007
Clermont – Ferrand (Francija)

Enotedensko (evropsko) rajanje (ne)migajočih Evropejcev

Pretekli teden, natančneje od 31. maja do 2. junija, je v regiji Auvergne v Franciji, z glavnim koncertnim prizoriščem v mestu Clermont-Ferrand, potekal EUROPAVOX Festival, pod okriljem katerega bi se naj skupaj spravilo organizatorje koncertov, predstavnike založb, glasbene novinarje in mlade predstavnike (ambasadorje) 27 evropskih držav z namenom druženja (vseevropskega žuranja) mladih glasbeno »ozaveščenih« Evropejcev. Postavljeno širše, festival je pravzaprav trajal 1 teden. Prvi vikend (25. – 28.5.) so koncerti potekali na različnih lokacijah predela Auvergne (Aurillac, Issoire, Limoges, Saint-Etienne…), ki jih pač nismo ujeli. Tako žal nismo ujeli kar nekaj (vsaj meni) vidnejših imen a-la Asian Dub Foundation, Paprika Korps, Kocani Orkestar, Edo Maajka… Ugnezdili smo se pač v Clermond-Ferrandu, v klubu Cooperative De Mai, kjer se je celotno dogajanje skoncentriralo v okviru drugega dela (vikenda) festivala.

Glede na to, da je naša odprava (vsekakor je treba omeniti najbolj skuštrano-navihano-nasmejano »glavo odprave« Katarino Deskovič, predstavnico Društva Kapa z Metelkove, ki je s svojimi zanimivimi kolegi promovirala domače glasbenike na festivalu; potem je tukaj še RON fotograf Jurij Bizjak in spodaj podpisani) zaradi potovalnih nevšečnosti zamudila na festival cele tri ure, nam otvoritveni dan ni navrgel kakšne presežne vsebine. Res pa je, da je edini nastopajoči bend, o katerem se mi je kaj (no, kar precej) sanjalo, bil Moveknowledgment, katerega nastop smo žal zamudili, in uleteli na neko »kao« (po besedah tistih, ki obvladajo tamkajšnjo hip-hopersko sceno) poosebljenje francosko-temnopolte raperske seksapilnosti z imenom Abd Al Malik. Glede na to, da niti malo ne obvladam francoščine, ki bi mi še kako prav prišla pri vživljanju v kritične socio-politične stihe/rime, mi je nastop pač izpadel medlo. Sicer je bend, ki so ga poleg klasične postavitve kitare, basa in bobnov sestavljali kontrabasist in perkusijska sekcija z bongoti, navrgel kar nekaj zavidljiv jamov, kateri so dosegali vrhunce proti koncu nastopa. Tudi z vidika naših »velikanov« prvega dne, Moveknowledgmentov, ni bilo čutiti pretiranega nadvušenja – po besedah (precej nerazpoloženega) N’toka je bilo razumeti, da so prikazani nastopi evropskih »alternativcev« izzveneli nič kaj inovativno in ustvarjalno…, da o medlem odzivu publike sploh ne govorimo. Fantje so prav tako poleg glasbene scene izrazili precejšnje razočaranje nad postavitvijo benda na manjši oder ter v manj zanimiv time-band poznih popoldanskih ur. Na vprašanje, kaj bo pa dogajalo jutri, so gostobesedneži v isti sekundi odvrnili, »gremo domov«.

Drugi dan je minil najprej v pričakovanju mestnega vrveža mesta Clermont-Ferrand (po velikosti zelo podobno Ljubljani), za katerega pa ne moremo ravno reči, da je dihal s festivalskim vzdušjem. Pravzaprav niti ne moremo reči, da mesto diha… definitivno ne v smislu pretoka prebivalcev, avtomobilov, mestnega vrveža pač. Morda v smislu zapuščenih smeti, pasjih drekcev, arabskih take-away kebabov a-la EatMeat ter kar nekaj zelo zanimivih grafitov na zapuščeno-razpadajočih stavbah »getov«. Nič ne de. V tako slabem vremenu, ki je trajalo še vse do zadnjega dne, kakopak, tako ali tako ne bi niti ničesar videli. Ali vsaj tako upam. Vreme je bilo ravno ta pravo za ogled pod-streho-spravljene »Vasi profesionalcev« (Pro Village) v neposredni bližini festivalskega (beri klubskega) prizorišča. Pro Village je imel za namen preko »štandov« vsake države zbližati organizatorje koncertov, predstavnike založb, glasbene novinarje…, da bi si izmenjali izkušnje, navezovali osebne stike in vzpostavljali poslovne vezi. Na slovenskem štandu smo tako lahko poleg protagonistov Moveknowledgment (se pravi Katarine in ostalih predstavnikov založbe Kapa) ugledali tudi cd-jke ter promo materiale od Elvis Jackson, Melodrom, Tide, Srečno Mladino… Glede na to, da sam nisem bil opremljen ne z rekviziti RockOnNeta, kaj šele s promo-materialom Radia Študent, ki bi mi (erešovci;)) res prav prišel, resnično upam, da stvar ni zvodenela in da je zastavljeni načrt vsaj približno dosegel svoj cilj.

Po celodnevnemu networkingu »profesionalcev« pa je nastopil čas koncertnih nastopov. Najprej britanske zasedbe Archive, potem Kaolin (FRA), Rubik (FI), 120 Days (NO), Cat People (EST) in The Hormonauts (IT). Glede na veliko število bolj-ali-manj neznanih bendov, ki so se razvrščali na vsake pol ure, je bila naloga zadovoljiti publiko še toliko težja. Kljub temu pa je petkov večer postregel s kar zanimivimi nastopi. Recimo zasedbe Kaolin, ki je v dokaj post-rock zasnovo vkomponirala madžarski godalni kvartet. Naveza je uspela, ker ni zvenela preveč pretenciozno, saj se je klasična godba umikala klasični rockerski zasnovi, se ni namenoma prepletala in prihajala na površje predvsem v mirnejših, tišjih delih. Potem so tukaj še omembe vredni finski Rubik, ki so v živo oznanjali bolj postpunkovski pristop h glasbi. Na splošno bi lahko po videnemu sodeč dejal, da je postpunkovska dejavnost izstrelila celo vrsto bendov, ki so nastopili na festivalu. Vsled tega bi lahko še definitivno omenil nastop zasedbe 120 Days, ki so z neverjetno lahkoto enostavno, spretno vpeljevali elemente psihedelije, funkoidno-plesne glasbe in punkovske ostrine.

Posebno vlogo pa je po mojem mnenju treba pripisati belgijskim Vive La Fete. Ti so nas prav v okviru te punkovske no-wave scene napeljale k nevsiljivemu poplesavanju in spremljevalnemu ploskanju. S križanjem punka, popa in disca ter neverjetno zapeljivo frontmanko (vokali), odeto v belo spalno srajčko, ki je omislila pred sebe postaviti velik ventilator in publiki (kakopak slučajno) pokazala še nadvse zapeljive obline, je zasedba ustvarila tako prvinsko zapeljivi beat/sound, da so vsi ostali bendi za njimi (prvenstveno Gus Gus) izpadli prav brezvezni. Skratka, popolno plesno buljenje frontmanke, ki tako glasbeno kot vizualno uteleša kombinacijo neotesane Peaches v preobleki Marilyn Monroe… Naj še omenim, da Vive La Fete planirajo obiskati naš festival sodobnih umetnosti, Mesto žensk, kar pa tudi ni tako daleč v prihodnost, kajneda.

Ah, ta postpunk scena me je tako zanesla, da sem pozabil na Cirkus with Neneh Cherry. Sicer pa, tudi če bi, se ne bi pretirano žrl. Pač, neko r’n’b funkovsko potrkavanje, ki nekajkrat kar spretno zdrsne v všečne elektronske tribalne ritme. In podobno velja za Gus Gus. S tem, da so pri Neneh vsaj vokali prišli do izraza, medtem ko je v komercialni trip-hop elektroniki nejasno-skromna uporaba vokala (Gus Gus) skorajda recept za spalno bolezen. Tiste tri plesalke na odru odete v neke punčkasto-baletne oprave z barvastimi krilci pa tudi glasbenemu izrazu benda niso prinesle prav nobene koristi.

Naj za konec pohvalim še litvansko zasedbo Fusedmarc, ki so prav tako nastopili ob zaključnem večeru festivala. Jedro skupine je pravzaprav tvorila prikupna Bjorkovsko obarvana pevka, ki je z deklamacijskimi vokali nekako vijugala med nežnostjo, pa do jeznih izbruhov ter skoraj brutalnih elektronskih izpadov mešane zasedbe sintetizatorjev, klaviatur, distorziranih basov ter bolj eksperimantalno naefektiranega pristopa h kitarski godbi.

Za konec naj omenim, da so DJ-ji in drugi mojstri šraufanja, vijuganja, veliko bolje izpadli pod okriljem posameznega benda, kot pa v vlogi posamičnih osladno-discoidno-spoliranih DJ izvajalcev kova 2 Many DJs (RON fotograf nikakor ni mogel nahvalit imena;)) in Agoria. Po zaključnem žuru/druženju vseh prisotnih hiphoperjev, hardcorovcev, rokerjev ter elektrofrikov nas je čakal le še sprehod do hotela, nato pa vrnitev k celodnevni potovalni mrzlici naslednjega dne ter obujanje spominov (tudi s po močjo kakih 3 tisoč fotk??!!!). In glej ga zlomka, še sonce je posijalo.

Tekst: Milko Pečanič
Foto: Jurij Bizjak

Intervju z nagrajencem Rockonneta, Klemenom Globočnikom, si lahko preberete TUKAJ!

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.