COG – Course Over Ground

COG - Course Over Ground

COG – Course Over Ground

 
Kljub množičnemu oživljanju postpanka, ki se dogaja tako v mainstreamu kot v undergroundu, nekateri bendi raje posegajo po izročilih skupin, ki so zvok in vzdušje krojile nekoliko kasneje – v devetdesetih. Ob hitrem premisleku se nam sicer lahko zazdi, da so bila the haunting nineties neizvirna in pol prazna skrinja glasbenih idej in da je le peščica skupin reševala rock sceno, ki se pobira še danes. Kakorkoli, CourseOverGround (COG) devetdesetih še niso pozabili.
 
Za hrvaški (Osijek) trio je Course Over Ground prvi album. To je sicer odvečen podatek, saj so se COG v desetih letih delovanja očitno dodobra izpilili ter samosvoje (pri)pluli mimo sodobnih tokov in trendov glasbe. Ravno zato zvenijo tako nineties. Bendu resda ne gre očitati vplivov nekaterih ključnih skupin ameriškega undergrounda devetdesetih, kljub temu pa ob poslušanju COG vzporednice kar silijo na dan: Shellac, Fugazi, Slint, Don Caballero. Brez pretiranega navdušenja nad populariziranjem grandža z zahodne obale so omenjeni protagonisti zveneli odrezavo, rezko in agresivno. In podobno zvenijo COG. Minimalizem rock tria jih ne ovira pri glasnosti, še manj pri dinamiki. Manj je več. COG tekom albuma nakajkrat sicer upočasnijo tempo in zadihajo, a že v naslednjem trenutku žgejo na polno. Rezke in glasne kitarske linije na zelo čvrsti in težki ritmični podlagi so podkrepljene s kričavim vokalom, ki je produkcijsko potisnjen v ozadje in na ta način prislijen, da do površja pride le takrat, ko glasilke vibrirajo na najvišji stopnji. In kot se za indie noise zvok spodobi, je tako na celem albumu: nobenih clean linij, redki trenutki mirnega vzdušja in konstanten šus ritem sekcije. COG so sedaj, v postmilenijskem obdobju nakazali, da old school noise še vedno lahko zveni sveže in neizpeto – morda celo bolj kot marsikateri sodobnejši žanr.
 
Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.