Björk – Volta

Björk - Volta

Björk – Volta

 
»Volta oziroma samosvoja pot islandske pevke Björk se nadaljuje«, bi lahko bil časopisni naslov, ki njeno novo stvaritev najbolje opisuje. Kot izgleda se je doba pop komadov, ki so kar kipeli iz prvih treh albumov dokončno končala. Že Vespertine (2001) je bil na nek način prelomen, saj se je Björk na njem že začela izražati preko introspektive ter ezoterike, kar sta kasneje postala glavna atributa njene glasbe. Naslednji album, Medulla (2004) je to novo pot nadaljeval še bolj radikalno, mestoma celo prestopil iz pop glasbe v klasično ter spet nazaj. A če so se feni bali, da bo Volta nadaljevala tam, kjer je končal eksperimentalni soundtrack Drawing Restraint (2005) si lahko vseeno malce oddahnejo. Björk je še vedno z eno nogo v pop glasbi, čeprav si jo zadnja leta predstavlja malce po svoje. Na Volti imamo spet opraviti s kopico glasbenih gostov, ki so zadnjih par let postali že kar stalnica njenih albumov. Čeprav so pozorni poslušalci morali že zdavnaj ugotoviti, da ne glede kdo sodeluje z Björk, je rezultat vedno podoben. Björk zveni kot Björk, pa čeprav vmes pozabi na strukturo oziroma na kakšno drugo pop zapoved ali pa ji elektroniko dovajajo Matmos, glasove pa Mike Patton. Glavno ime tokrat je definitivno Timbaland, ki je ravno lani imel veliko vrnitev s Timberlakom in Nelly Furtado. A na žalost smo od te velikopotezne kolaboracije dobili samo tri komade oziroma če smo bolj natančni samo dva (Hope je Björk naknadno spremenila, tako, da prvotne vizije ne slišimo). In ravno ta dva komada (Earth intruders in Innocence) sta tudi najbolj zanimiva oziroma vsaj najbolj dinamična na celotnem albumu. Pri teh komadih ima poslušalec občutek, kot da gre za 50-50 razmerje in da Timbalandovi nervozni ritmi ter umazani synthiji dobro parirajo vokalu. Iz povprečja štrli še pogojno uspešna Declare Independence, medtem, ko je ostalo »gosta megla« sestavljena iz ezoteričnih podtonov, na meji z resno glasbo. Da je pri taki drži vedno veliko tveganje, da vse skupaj pade v dolgčas ter nepotrebno dramatiko je jasno – čeprav se na Volti to zgodi samo nekajkrat je tak trend vsaj že od Vespertine naprej konstanten. Pevkin vokal je kot vedno stvar debate – nekaterim sede, drugi ga ne morejo slišati, a nekih novih akrobacij na Volti ne slišimo. Večinoma se njen glas sprehaja po že preverjenem terenu in vmes imaš celo občutek, kot da si nekatere melodije ter poteke že slišal na kakšnem prejšnjem albumu.
 
Vse to seveda ne spremeni dejstva, da je Volta spet en pevkin nadpovprečen album, a si je treba pogledati vsaj približno tudi razloge za to. Njena glasba je še vedno dovolj unikatna, tako da že v osnovi nima neke objektivne primerjave. Je torej dovolj drugačna, da sega iz povprečja, a na mikro nivoju v bistvu vedno ista. Večinoma poslušamo variacije zmagovite formule iz devetdesetih, ki pa z leti postaja čedalje bolj utrudljiva, poslušalec pa posledično manj motiviran za poslušanje. The great pop swindle torej? Ja, čeprav še vedno dobro maskiran ter na visokem nivoju – razen obupne naslovnice seveda!.
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.