Tinkara Kovač: ‘Zavedam se, da imam privilegij, da večino časa v življenju počnem to, kar imam najrajši.’

foto: Bojan Okorn

foto: Bojan Okorn

Pred desetletjem jo je rosno mlado, še niti polnoletno, pripihal na slovensko glasbeno sceno Veter z juga; danes je odrasla, samosvoja, bolj izkušena in na svet gleda drugače.

Po žilah se ji pretaka primorska kri, kateri bi verjetno pripisali njeno odrsko temperamentnost, njena ljubezen do jezikov in glasbena izobrazba  pa sta jo že davno premaknili tudi onkraj naše države.
Tinkara Kovač, ki jo nekateri brez najmanjšega oklevanja poimenujejo kar princesa flavte, je ravnokar izdala zadnjo ploščo, ki se ponaša s skupno rdečo nitjo – svetoboljem. O globoki vodi, zrelosti aQe, kakor jo je poimenovala, pravi, da jo je izoblikovala, da je z njo kreativno dozorela.
 
Zdi se, da z vsakim naslednjim albumom najdeš nek nov barvni koncept, ki se ujame s sporočilnostjo tvoje plošče. Z barvami izražaš svoje počutje v tistem času?
 
Pri svojih albumih se na nek svojevrsten način spogledujem s tistim, kar so v 70. pravili »konceptualni album.« Že pred nastankom vseh pesmi se mi v glavi zavrti film s slikami in podobami, ki so me navdihovale, jezile, veselile in bogatile v obdobju pisanja besedil in glasbe. In vsakokrat se zraven pojavi tudi barva. Tokrat modra, globoka, zrelejša, bolj modra, tudi v tistem drugem pomenu besede.
 
Tudi sicer je najnovejša plošča vidno angažirana z osveščanjem o nekaterih globalnih problemih. Z multijezikovnostjo skušaš razbiti meje in poslati sporočilo vsem, ne le slovensko govorečemu poslušalstvu?
 
Seveda. To je moja letošnja posebnost – dvojezično slovensko-angleška besedila, pri katerih se oba jezika presenetljivo naravno pretakata in prepletata. In to je le dokaz, da je lahko slovenščina resnično enakovredna angleščini. Zaradi tako »svetovno« obarvanih tematik, zaradi čisto tehničnih izrazov, ki so povezani z globalizacijo ali pa v eni od pesmi, v kateri je na primer govora o angleških pionirjih v Ameriki. Pesmi so se pač v moji glavi rodile prav v angleščini in take so ostale, po mojem tudi zaradi tega najbolj pristne in resnične.
 
Kot mojstrica številnih jezikov si zanimivo nisi izbrala čisto vseh, ki jih govoriš. Od kje izbira?
 
Izbira je preprosta – pojem v glavnem v tistih treh jezikih, ki jih ne jemljem kot tuje jezike, ampak sem si jih kar prisvojila. Izhodišče je, v katerem jeziku čutim in razmišljam. 70 % v slovenščini, 25 % v italijanščini in 5 % v angleščini.
 
Katero od njih bi morda izpostavila kot sporočilno najmočnejšo, tisto, ki izraža največ svetobolja, ki je, kot praviš, glavna nit plošče?
 
Izpostavila bi kar dve tematsko ključni pesmi na albumu: »Worldache«, čisto moja skovanka za mednarodni prevod besede (in koncepta iz obdobja slovenskih romatikov) »svetobolje«. Takšno, kot ga lahko vsi občutimo ob življenju na svetu zaznamovanim s potresi, poplavami, topljenjem ledenikov, vsakdanu v neprobojnih jopičih ali pasivno pred TV zasloni, zasvojenostjo z oglasi in z internetom, a obenem z otopelostjo do najbolj grozovitih slik, podob in informacijah.
Druga pa »Ujeti Svet«, kjer ima podobna tematika navidezni zven pesmi o končani ljubezni in očitek partnerju, je pa v resnici napev brezličnim velesilam in predstavnikom oblasti, ki »Ugasnili bi sonce/Kot ribicam ugasneš luč v akvariju«.
 
Zadnje čase je tvoje ime vidno tudi po drugih, ne le slovenskih odrih. Kako je z uveljavljanjem v tujini? Je mednarodni projekt Enigma, ki si ga izdala v sodelovanju z Italijani, kaj pripomogel k prepoznavnosti?
 
Seveda, v Furlaniji-Julijski Krajini so me poimenovali celo kot ambasadorko jezikov, celo ambasadorko njihove furlanščine. In to si štejem v posebno čast. Na sejmu predstavitve italijanskih pokrajin »Bit 2007« v Milanu sem se pojavila celo kot njihova predstavnica in zapela v teh štirih jezikih, ki so prisotni tudi na Enigmi. In posledično sem dobila lepe ponudbe za koncerte tudi na drugih koncih Italije.
Posebno mesto in oranje ledine v Italiji za mojo prepoznavnost pa ima tudi v veliki meri album O-range, ki je tam izšel za založbo EMI, poleg izdaje pa so svoje naredila tudi prestižna sodelovanja s tujimi glasbeniki, v tem primeru ne samo Italijani – ampak glasbeniki kar od Los Angelesa do Walesa …
 
Med pomarančami (O-range) in vodo (aQa) je minilo kar nekaj časa. Vmes si še bolj dozorela, odrasla in se spremenila. Celo presegla številko, ki si se je bala, in postala ponovno »polnoletna«?
 
Večkrat se tako pohecam, ja. Polnoletna pravim zato, ker čutim, da sem v svojem kreativnem svetu ustvarjanja albuma aQa na nek način dozorela. Pomirjena sem sama s sabo. Zavedam se, bolj kot kdajkoli prej, da imam velik privilegij, da v življenju počnem večino svojega časa prav to, kar počnem najrajši. Po desetih letih ustvarjanja se vsakokrat nasmejim, ko me sosedje nagovorijo ob sobotah popoldan: »Tinkara, greš v službo?« Jaz pa odvrnem »Ne, grem na svoj koncert. To ni služba, to je žur!«
 
Tudi na še čisto sveže izdani aqi si, tako kot je pri tebi že v navadi, v goste povabila priznana imena; tako slovenska, kot svetovna. Verjetno je bila izbira zopet težka, na koncu pa si verjetno ponosna, da na njej gostujejo vse od Andreja Trobentarja, Paula Millnsa, Bungara, do samega Iana Andersona!
 
Izbira ni bila težka. Bolj je bila težka izpeljava. Ian, Bungaro in Paul so bili zelo zasedeni, na turnejah po svetu. Kar nekaj časa je trajalo, da smo se uskladili, a k sreči so last-minute letalske karte pa internet pomagali.
 
Kakšna bi bila plošča, če je ne bi ustvarjali tako različni producenti? Na njej sta tako rekoč dva povsem različna glasbena svetova – od tistega, ki ga ustvarja Andrea Flego, do drugega, v katerem je »doma« Peter Dekleva (in Rok Lopatič). Pomagala si celo sama.
 
Kakšna bi bila, se ne sprašujem. Taka je kot je: simbioza na prvi posluh najbrž nezdružljivih svetov, a vendar v službi moje zgodbe, zgodbe, ki jo preko glasbe sporočam, ki je na trenutke kar paradoksalna, a najbrž je prav v tem čar. Uporabljati mikrofon, flavto, kitaro tako, kot ni nikjer napisano, brez pravil. In prav to so mi pomagali uresničiti, materializirati v zvoku tile trije producenti: Peter, za katerega ni nič preveč in nič premalo, Rok, ki ima izreden občutek za božanje ušes z radijsko-poslušljivimi pesmimi, in Andrea, ki mi je s pedantnostjo pomagal ustvariti tak sound in performance flavte in vokala, da sta resnično samo moja in zato tako posebna.
 
Vse nove pesmi se tako zelo razlikujejo od tistih, ki si jih prepevala kot rosno mlado dekle. Se jih kdaj sramuješ ali pa si vsaj za katero od njih želiš, da jih mogoče ne bi?
 
Ne sramujem se jih, so del mene. To bi bilo kot da bi se sramovala same sebe. Veter z juga je bila moja prva pesem. Ko grem na oder in jo pojem, občutim kot da bi bilo prvič.
 
Nekateri te označujejo kot princeso flavte. Kdo je potemtakem tvoj princ? Ian Anderson?
 
(smeh) Ianu Andersonu pravijo, da je kralj flavte. Princa baje ni. Sem že raziskovala, če na celem svetu obstajajo flavtisti sorodni mojemu načinu igranja pa jih nikakor ne najdem, vsaj do sedaj jih nisem.
 
Kaj pa sledi v prihodnjih mesecih? Poleg aktivne promocije in verjetno veliko stanja na različnih koncertnih odrih? Izdaš kakšno skrivnost ali vsaj daš kak namig?
 
Nobene skrivnosti tokrat, čeprav jih imam rada, a vendar – zdaj se začne »ambasadorstvo moje glasbe na terenu.« In prav to je tisto, kar najraje počnem. Koncerti na vseh koncih Slovenije z mojim bendom, med temi recimo Lent Festival v Mariboru, Četrtkanje v Kranju, gostovanje na oddaji Jureta Longyke »Izštekani« in seveda nekaj koncertov v Italiji, med njimi koncert, ko se v Pinerolu zraven Torina zaključi »Giro D’Italia.« Torej, se vidimo v živo!

Intervju je v tiskani obliki objavljen v majski številki časopisa Zapik.

Nina Jenko

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.