Laibach po Trbovljah zatresli še Ljubljano

Laibach001_maj07

Ljubljana / Križanke
18.05.2007
 
V ljubljanske Križanke so se po desetih letih vrnili Laibach, ki so jih mediji v dolgoletni karieri ožigosali z nacisti, fašisti, desničarji, provokatorji, nekateri jim pripisujejo celo sposobnost vizionarstva, s katerim so med drugim napovedali tudi kolaps newyorških dvojčkov. Kakorkoli že, vemo, da Laibach niso zgolj glasbeniki, ampak da gre z njimi vštric celotna ideologija NSK, ki pa ni zgolj puhel alibi, kjer bi našli svoje zatočišče kvazi umetniki, temveč do potankosti dodelana filozofija, kjer domala vsak še tako zapleteni ‘zakaj’ najde svoj ‘zato’.
 
Po dvojnem trboveljskem koncertu pred slabim mesecem smo jih torej dočakali tudi v prestolnici. Uvodnih 45 minut partizanskih pesmi, ki predstavljajo avtentičen rock’n’roll medvojnega obdobja, nas je miselno napeljala na predstavitev nacionalnih himen z zadnjega albuma Volk. Kombinacija robotskega vokala osrednje figure Milana Frasa in nežnega spremljevalnega Mine Špiler, vijačenje tehnikalij, ki proizvedejo zvoke piskanja, šumenja ali brnenja, bobnov v živo, ki zvočno nadgrajujejo elektronsko podlago in nasnete sample, ter izbranih zvokov klaviatur izpod prstov prve polovice dua Silence Primoža Hladnika rezultirajo v bogato zvočno hipnozo, kjer se stanje duha zagotovo premakne na nekoliko višji nivo. Za intenzivnejšo katarzo dodatno poskrbijo še estetsko dovršene projekcije v ozadju, ki s prikazom bodisi aktualne družbeno-politične (Združene države Amerike, Francija) bodisi popkulturne (Italija) situacije vizualno dopolnjuje pripovedno besedo. S svojo navzočnostjo nas je razveselila še druga polovica dua, Boris Benko, ki je z nekoliko bolj zahtevno interpretacijo himne Nippon dodobra navdušil izbrano množico, za izrazitejši čustveni naboj pa je pripomogel tudi pri Slovanii. Po predstavitvi vseh himen (razen vatikanske) v enakem vrstnem redu kot na plošči in drobni menjavi zasedbe je sledil starejši repertoar s prejšnjega albuma WAT, ki je s težjimi industrijskimi zvoki in natančnim udrihanjem bobnov uniformiranih, ‘laibachovsko’ hladnih ter brezpogojno discipliniranih Eve in Nataše Laibach kolesje iz čustveno sofisticirane pognal v bolj militantno držo. Ta je trajala približno pol ure, ko je komad Das Speil ist Aus napovedoval bližajoče se slovo.
 
Vizualno-zvočni spektakel, kjer bi bila vsaka dodatna beseda med koncertom zgolj govoričenje ter vsak dodaten gib zgolj prazno mahanje, se je po odjavni špici z vsemi podatki in remixom v podlagi dokončno končal, v maniri značilne Milanove gestikulacije pa naj si v zahvalo v imenu občinstva drznem dodati le plitek priklon!
 
Tekst: Jurij Bizjak
Foto: Simon Šturm
 
 
 
 
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.