Jazz Cerkno na 12. potenco

IMG_5794ron

Cerkno / Bar Gabrijel, klub CMAK
17.-19.5.2007
 
Dvanajsti, tradicionalni jazz festival  v Cerknem je letos znova dokazal, da sodi med boljše glasbene festivale in da je najboljši jazz festival v bližnji in daljni okolici rodne nam grude.
 
Tridnevno druženje, uživanje in ležerno odklapljanje misli v idiličnem zelenem okolju, nam je letos postreglo s paleto izvrstnih zasedb. Že v četrtek smo bili deležni zelo čustvenega nastopa Aleša Hadalina, ki je skupaj z lokalnim mladinskim zborom Iskrice zopet dokazal, da je mojster vokalne širine in da ima pretanjen občutek za sestavljanje barvitih vokalnih mozaikov. Kot drugi je oder s svojim melodičnim zvokom zapolnil Samo Šalamon s svojim USA kvartetom. Navdal nas je z bolj mešanimi občutki, a odličen saksofonist Donny Mccaslin je le uspel pritegniti dovolj pozornosti in občudovanja. Za zaključek prvega dne pa so madžarski Besh o droM, z jazzovskim na jurišem privzdignili publiko k plesnim ritmom.
 
Drugi festivalski dan je že poimensko veljal za vrhunec in res je bilo temu tako. Boljšega uvoda kot nastop Elliota Sharpa si ne bi mogli zamisliti. Dokazal nam je, da je kitarski virtuoz in umetnik, ki s spoštovanjem do svojih predhodnikov iz leta v leto dokazuje svojo improvizatorsko veličino. V kombinaciji z računalniškimi sempli je uspel pričarati impesivnost in mističnost prostranih pokrajin. Sledil je zanimiv sekstet švicarske glasbenice Co Streiff, ki je z razgibano linijo trobenta-altovski, sopran, tenor saksofon-basovski klarinet odpirala vprašanja jazzovskega ustvarjanja, od fluidnega elektro jazza do predelav klasičnih standardov. Z eno besedo sodobna tradicionalnost. Že v prvih taktih naslednjega nastopa, prve finske harmonike Kimma Pohjonena in bobnarja Erica Echamparda pa je občinstvo zapadlo v trans. Pravi izbruh energije. Nenavaden pristop k harmoniki je Kimma punkovsko privzdigoval s stola, Eric pa je z improvizatrosko bistroumnostjo cepil zgodbo na prafaktorje. Prava mala lekcija iz uporabe harmonike in spontan, zaslužen »standing ovation«. Nedvomno vrhunec, ki je odmeval še dolgo v noč.  
 
Sobota, kot zadnji dan, je v začetku dajal vtis izčrpanosti. A je zasedba Fonda/Stevens s pridruženim violonistom Szilard Mezeijem, z neizčrpnim virom improvizacije in glasbenega humorja uspela prebuditi tudi še tako težke glave prejšnjih dni. Sledil je duet Renaud Garcia-Fonsa na kontrabasu in Kiko Ruiza na kitari, ki sta prizorišče napolnila s flamenko ritmi, predvsem Renaud pa je izvabljal nenavadno mehke linije, ki so romatično izstrelili marskikateri zaljubljeni pogled. Za zaključek je švicarski trio Roots of Communication poizkušal z alpskimi rogovi in bobni ustvariti medsebojno komunikacijo, a od njihovega sira so ostale le luknje.
 
Večeri na glavnem odru so se zaključevali okrog ene zjutraj, nadaljevali pa v klubu CMAK, z zasedbami Cul de Sac in Oles/Jorgesmann/Oles, ki pa niso uspeli nadaljevati vzdušja z glavnega odra. Bila pa je to odlična možnost za neformalne pogovore z nastopajočimi, ki so si v sproščenem ozračju večkrat dodobra dali duška.
Vsak jazzovski vernik mora vsaj enkrat v življenju obiskati Cerkno. Odlična organiziranost, gostoljubnost in nenazadnje odlična glasba so razlogi, da se bo tja redno vračal.
 
Tekst: Gvido Gruden
Foto: Marko Mazej

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.