Fennesz – Endless Summer (remastered)

Fennesz - Endless Summer (remastered)

Fennesz – Endless Summer (remastered)

2001, 2007; Mego
 
Za dobiti vpogled, na kateri točki se je leta 2001 nahajala elektronska glasba je potrebno slišati le Confield, album angleških elektronikov Autechre. Edini človeški faktor, ki ga na tem albumu lahko še lociramo je dejstvo, da je nekdo moral »mašino« napolniti z vsaj minimalnim številom zvočnih elementov – ostalo je produkt umetne inteligence, ki je te elemente nato skombinirala v skoraj že srhljivo umetne tvorbe. Elektronika do takrat še nikoli ni zvenela tako hladno, distancirano, preračunljivo, akademsko ter predvsem mašinsko in tako malo menschlich. Da po tem radikalnem statementu ni moglo slediti več nič pretresljivega je zdaj, dobrih šest let kasneje (še bolj) jasno. Tudi velik rešitelj Aphex Twin, ki je istega leta izdal zelo pričakovane Druqks ni pokazal izhoda iz slepe ulice. Čas je bil za novo paradigmo, za novo silo. Medtem, ko je Warp počasi tonil v povprečje, pa so na površje priplavale založbe kot so Mille Plateaux ali Scape in v veliki meri avstrijski Mego, iz logov katerega je leta 2001 prišel Christian Fennesz. Fennesz sicer ni bil novinec na sceni, saj je svojo vizijo elektronske glasbe dodobra razvijal že od polovice devetdesetih naprej, a njegov preboj v širšo javnost predstavlja leta 2001 izdan Endless Summer.
 
Če so Radioheadi s Kid A-jem pokazali, da lahko rock glasba razmišlja kot elektronika, je Fennesz z Endless Summer pokazal, da lahko elektronika razmišlja kot pop glasba. Da ne bo pomote, še vedno slišimo veliko šumenja, prasketanja, do neprepoznavnosti spremenjenih kitar ter samplov, a se Fennesz za poslušalca vedno potrudi ter vsak komad karseda opremi z dovolj izrazitim »pop faktorjem« – z melodijo, strukturo, predvsem pa z uvajanjem »sistemskih« sprememb v ustroj produkcije, ki se z »mašinskega« spet vrača k organskemu oziroma človeškemu. Endless Summer je tudi še po šestih letih lepo poslušljiv, prijazen za uho, Fenneszove zvočne pokrajine pa za poslušalca prijetne, skoraj že »božajoče« za ušesa. Njegova zmes zvoka ima veliko izrazno moč, a ni nikoli agresivna ali celo intruzivna. Komadi kot so Endless Summer (neverjetno, kako lepo se kitara spaja z vsesplošnim "noisom") ali A Year in a minute še vedno navdušujejo in očarajo s svojim skoraj že impresionističnim pristopom k ustvarjanju zvočnih pokrajin, ki poslušalcu dobesedno rišejo slike v glavi. Kako iz fragmentov noisa rahločutno konstruirati romantiko, se verjetno najboljše kaže ravno v Caecilii, nastanek simbioze med kitaro ter noisom pa spoznamo v kratkem, a vizionarnem Shisheidu. Originalni album konča odisejska Happy Audio, kjer se Fennesz izkaže kot človek z veliko posluha za minimalne (»fizikalne«) premike, ki pa pri poslušalcu povzročajo velike »psihološke«, subjektivne spremembe. Klasik torej, s katerim je Fennesz letvico elektronski glasbi (in tudi sebi) postavil zelo visoko.
 
Kaj torej prinaša ponovna izdaja tega klasika? Razen nove (roko na srce dosti boljše) naslovnice tudi dva bonus komada (Badminton Girl in Endless), ki zdaj album podaljšujeta na okroglih deset komadov. Komada ne dosegata nivoja ostalih kompozicij, saj zvenita kvečjemu kot kakšna pozabljena outtakea oziroma povprečna B-sidea. Nekako tudi ne spadata v celotno sliko albuma, ki je bila z osmimi komadi ravno dovolj zaokrožena. Dobro pa je, da sta dovolj nemoteča, da ne pokvarita ostale »perfektne tvorbe«.
 
Endless Summer je absolutni klasik elektronske glasbe, ki se je v šestih letih od izida dobro »postaral« in bi v boljšem svetu elektroniko lahko spravil tudi na pop lestvice.
 
 
 
 
P.S. Skoraj ne morem verjeti, da lahko nekdo, ki je naredil takšne čudovite albume, kot sta Endless Summer (2001) ali Venice (2004), absolvira tako nezanimiv nastop (Stara Elektrarna). Kje so kompleksne plasti, mešanje organskega in digitalnega, kje je vsaj trohica poslušljivosti ter »pop« faktorja, kakršnega ga poznamo z albumov? Kje so animacije, ki bi neinspirirane kolaže vsaj vizualno podprli? Eno izmed večjih razočaranj zadnjih let ter še en dokaz, da pri elektronikih, kar se live nastopov tiče, nikoli ne veš kaj boš dobil.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.