Y – Germ

Y - Germ

Y – Germ

2006, God Bless This Mess
Pred kratkim sem bil na predavanju enega izmed renomiranih slovenskih glasbenih kritikov, po mojem mnenju in poznavanju njegovega dela pa bi ga uvrstil med pomembnejše poznavalce slovenske glasbene scene. Kakorkoli že, taisti možakar je izrazil mnenje, da je slovenska novinarska srenja pri ocenjevanju domačih protagonistov, tistih še čisto svežih, preveč, celo škodoželjno, kritična. Z drugimi besedami, tistim neuveljavljenim skupinam domači novinarji le redko priznaj(m)o status, ki jim pripada. Bi se kar strinjal. Dodal bi še samo to, da pa po mojem mnenju lahko opazimo tudi inverzen pojav. Namreč, ko pa teče beseda o (v tujini??) priznanih slovenskih skupinah pa, kot da bi se kogarkoli bali, smo vse premalo kritični in jih že apriorno kujej(m)o v zvezde. Zakaj je temu tako? Zgolj v iztočnice: Žižek bi to verjetno pripisal slovenskemu nacionalnemu karakterju, sociologi bi iskali vzroke v zaupanju in mogoče razmerjih družbenih moči, ekonomisti bi analizirali lastniške strukture v založbah, tako za šankom pa bi verjetno marsikdo rekel, da je pri nas mnogo takih, ki imajo čisto enostavno premalo jajc (nikakor ni mišljeno seksistično, da bom korekten), da bi po pravici povedali kaj si mislijo.
Naj bo tako ali drugače, od Webra naprej vemo, da je vrednotna nevtralnost v raziskovanju pa tudi v ocenjevanju nemogoča. Mogoče tudi zato, ko beseda teče o njih, Prekmurce (pravzaprav Pomurce) vedno rad malo pohvalim. Pa ne zaradi lokal-patriotskih pretenzij ali česarkoli podobnega, ampak zato ker mislim, da delajo s trudom in dobro – to rezultira (govorimo v nacionalnih okvirjih, da ne bo pomote) v zavidljivo razviti sami sceni, velikem številu delujočih in dobrih skupin, ustanovljeno založbo, visoko frekvenco dogodkov, družno pozicijo centritano v Prekmurje Noise Conspiracy ter odličnim mladinskim centrom MIKK.
No in iz teh revirjev izhaja plošča (EP) Germ gornje-radgonskega tria Y. Izdana je bila sicer že lanske jeseni, vendar teče čas tu na severo-vzhodu malo počasneje, tako da nas to dejstvo ne moti preveč. Kaj izdelek ponuja? Kvantitete res ni za enačiti s kvaliteto, vendar kljub temu ob dobrih 22 minutah precej energičnega, z močnimi akordi in predvsem odličnimi in domiselnimi bobni oplojenega zvoka, pogrešam kako pesem več – da bi kot celota delovalo bolj kot album.
Peterica pesmi je v celoti instrumentalnih in sicer so si med sabo precej enakovredne; kar pomeni, da vam bo ali album verjetno všeč ali pa preprosto ne. Hardrockovsko-noiserska osnova je izhodiščni model, znotraj katerega Y najbolj prepričajo, ko se zadev lotijo s 110% in se približujejo skoraj že hipnotičnemu hrupu. Kljub temu se znotraj tega ne izgubijo in uspejo obdržati rdečo nit. Chill-out (mogoče celo malo jazzy v The Day Of The Mushrooms, ampak to je bolj zaradi vtisa, ki ga pusti izpostavljeni bas) prehodi znotraj posameznih komadov ter spodobna produkcija zaključita album.
Suveren prvenec, ki mu dajejo energijo močna melodika, presežek pa domiselni bobni.
Matjaž Jaušovec

Povezani članki: