V Ambasadi je (za)Morillo

Morillo 2

  Erick Morillo, Ambasada Gavioli/Izola, 28. april 2007, vstopnina: pred polnočjo 26 in po polnoči 29 EUR, atmosfera: kot v konzervi…

„Danes pa nam bo zamorilo!“, je nenavadno veselo zaklical eden izmed zgodnjih junakov na parkirišču našega oh-in-sploh kluba. Ura je bila enaindvajseto, kar je nenavadno zgodaj za naš prihod na obalo, a parkirišče se je že prijetno polnilo. Večer je bil presenetljivo topel, družba prava in vzdušje vse prej kot moreče. Potem pa se je začelo…

Ker se organizatorjem ni dalo ubadati s predprodajo vstopnic in ker so zagotavljali, da omejitev njihovega števila bo, se je nekaj čez deveto zvečer pred dvema linicama blagajne nabralo že znatno število čakajočih, ki so v strahu, da bi ostali pred Ambasado, prišli veliko prej, kot če bi si vstopnice lahko priskrbeli v predprodaji. Do 22. ure, ko so na drugo stran linic sedle blagajničarke, se je vrsta vila že do konca parkirišča in vedno bolj je postajalo jasno, da bi bila predprodaja vstopnic boljša rešitev. Mi, ki smo bili med prvimi, smo čakali približno 30 min, naši zanamci v vrsti pa veliko dlje. Še ko smo se okoli 23.ure odpravili proti vhodu v klub, se je dolžina vrste še vedno daljšala, kar je povzročalo veliko nezadovoljstva.

Po prihodu v notranjost po tolikih letih še vedno lepega in posebnega prostora, se je prava mora šele začela. Najprej z Eddie F-om (the artist formerly known as Eddie the Fish). Res je, da je veteran naše scene. Drži, da je veliko dosegel in da je njegov zadnji album zelo poslušljiva in prijetna stvaritev, ampak pri vrtenju v živo ne funkcionira. Sploh pa ne, če vrti pred Erickom Morillom! Ob pogledu po ambasadi ob njegovem ogrevanju, je bilo v glavnem videti skisane obraze, ki so se silili migati na ponavljajoče se prazne ritme, brez energije, brez zanosa, brez duše. Morda bi zadeva delovala na drugem kraju, ob drugem času, tukaj pa ni bila na mestu. Celo MC Alex Donati, ki sicer zna narediti fantastično vzdušje z drugimi DJ-ji, se je po začetnem zanosu kmalu nehal truditi in se enostavno ni več oglašal. Bolj kot se je noč približevala drugi uri zjutraj, več je bilo sedečih, obopujočih, čakajočih na Morilla.

Zvezda velikega nasmeha je, v roza majici z napisom Mr.Perfect, zavzela svoj položaj in v primerjavi z Eddi-jem F.-om, popolnoma „obrnila ploščo“. Energija, s katero je Erick Morillo napolnil ambasado od prvega ritma dalje, je na noge postavila tudi najbolj zamorjene. Začelo se je z rokami v zraku, vzkliki, žvigi in veseljem. Erick je pač tak. V svojo glasbo da ogromno sebe in užitek ga je gledati kako zelo uživa v tem, kar počne. Čeprav je komad „I like to move it“ izdal pod drugim imenom in tega ne obeša ravno na velik zvon, je jasno, da je v njem vsaj malo avtobiografske note. Takoj, ko stopi za mešalko se veliko giba, pleše, pomiga z ritko, se zavrti, obenem pa ima ogromno opravka z vso tehniko. Povsod ga je polno in v vsakem trenutku se vidno zaveda svojega poslanstva z neverjetno očarljivostjo. Mr. Perfect, prav zares! Njegov set je bil vseeno drugačen od tistih, ki smo jih slišali v preteklosti. Malce bolj minimalističen, temačnejši in manj vokalen, kljub temu pa nabit z energijo in toliko močan, da nismo mogli biti pri miru. Prijel je celo za mikrofon in smelo zaklical:“Slovenia, I love this f*****g place!“. Erick, this f*****g place loves you too:)

Erick je torej bil dober (zna biti tudi boljši, ampak mu je oproščeno), vse ostalo pa malce manj, saj se je ponovno izkazalo, da so obljube o omejitvah števila vstopnic le prazne marnje. Ambasada je pokala po šivih, premiki kamorkoli so bili dolgotrajno, neprijetno in nevarno dejanje. Na zgornjem plesišču je za glasbo skrbel DJ Aleksij, a smo vsak poskus, da bi prilezli po obleganih stopnicah zaradi varnostnih razlogov kmalu opustili. Da o obiskih toalete sploh ne izgubljam besed. Že pregovorno je tam savna, ampak tokrat je bilo neznosno! Takšno, očitno profitno motivirano ravnanje kar kliče po ponovitvi katastrofe iz Lipe, ampak očitno za to nikomur ni kaj dosti mar. Če si imel nekaj sreče, da si si izboril svojega pol kvadratnega metra na plesišču, je bilo najbolje tam ostati vso noč. Edina pametna odločitev je bila, da so občasno odpirali stranska vrata in prezračevali prenatrpane prostore kluba. Tudi redarji so se poslužili vse prej kot nežnih prijemov in ne vem na zeljniku katerega imbecila je zrasla ideja, da bi bilo pametno proti Ericku Morillu zabrisati steklenico. Na srečo jo je prestregel eden izmed redarjev. Ali smo res prišli na raven vaških veselic?

Besedilo: Barbara P.

Foto: Maya in HouseMouse

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.