Terapevtsko srečanje v Orto baru – Therapy?

therapy_01

Therapy? (Sev. Irska)
Ljubljana / Orto bar
Petek, 13.4.2007
 
Pregovorno (ne)srečen petek 13. je v okviru Orto festa dodobra osvetlil nastop legendarnih Therapy? – hard-rock-metalski trio v luči neke eksperimentalno-slučajne reakcije na seattlesko jezni grunge iz začetka devetdesetih let. Trio tvorijo ustanovni član Andy Cairns na vokalih in kitari, na basu Michael McKeegan, za bobnarsko baterijo so pa posedli na novo rekrutiranega Neila Cooperja (novinca z albuma High Anxiety). Njihove prve singl plošče so izšle že leta 1991 in tedaj predstavile nek nov idejni in zvočni pristop, kar so zaznale tudi takratne britanske lestvice ter kultni BBCjev DJ John Peel. S prvim uradnim albumom, ki je sledil 2 leti pozneje (Nurse, 1993), so postali priljubljeni pri kritikih ter si že pridobili osnovno bazo fenov. Leto pozneje z drugim albumom Troublegum, v okviru katerega je že bil opažen očiten napredek benda, pa so se dokončno izkopali iz vsakršne anonimnosti ter osvojili širše grungersko ter metalsko napaljene množice, čeprav so po prepoznavnosti še vedno daleč zaostajali za bendi kot so Nirvana, Metallica, Alice In Chains ali Faith No More… Verjetno jim delam krivico z uvrščanjem v takršne mainstream vode, kajti spodobilo bi se ob njihov bok postaviti nekoliko alternativno obarvane Melvins, L7, Helmet… Pa ne zaradi žanra samega, temveč zato, ker je zasedba že vseskozi dokazovala s številno bolj-ali-manj uspešno diskografijo trdno in trmasto vpetost v glasbeni svet, ki ga ne krojijo zahteve donosnosti in prodajne uspešnosti. Therapy? so namreč v dobrih petnajstih letih uspeli posneti kar devet albumov, vendar se v širšem komercialnem smislu, izvzevši Troublegum in Infernal Love obdobje, nikdar niso pretirano uveljavili, čeprav je treba reči, da so jim določena obdobja bila vsekakor naklonjena. In že po zelo pozitivnem in neobremenjenem nastopu v napolnjenem Orto baru sodeč, to verjetno ni bil nikdar njihov namen. Vsled tega naj dodamo, da so si oder delili s precej ¨svetovnimi¨ bendi… in sedaj prišli ljubljanski publiki z odrskih desk Orto bara dobesedno dat ¨five¨.
 
Soočeni z visokimi pričakovanji, ki jih je do njih postavljalo združeno občestvo, so že ob otvoritvenih rifih začetnega komada Rust (High Anxiety album) pokazali svojo značilno brezkompromisno naravo in nalezljivo neposredno energijo, ki je prevevala celoten nastop. Vsekakor so še posebej bili obsijani komadi s prvih dveh albumov (še posebej z albuma Troublegum), kar se je pokazalo že ob uvodnih taktih skladbe Turn ter še naslednje Knives. Izbor novejših komadov je še kako  močno vplival na razpoloženje, saj so le-ti terjali od občestva nekoliko bolj angažirano uho, vendar je ob pravih trenutkih tudi ta ¨pavza¨ nudila varno zavetje in zatišje pred hardrockersko-distorziranimi viharji a-la Die Laughing, Sister, Teethgrinder, Isolation, Diane, Nowhere, Screamager… Popolnoma čist (morda še malce preveč čist in amatersko grlen) Andyijev vokal se je sicer mestoma porazgubil zaradi premajhne energičnosti in neizrazitosti v kratki in dokaj enostavni strukturi, surovem kitarskem zvokovju ter za ta žanr precej razgibanih bobnarskih linijah. Nič zato, lirika tako ali tako ni v ospredju njihovega izrazoslovja, saj tudi v okviru (kakopak že skorajda obvezne) kritike severnoameriške imperialne politike, na katero se je dokaj klišejsko obregnil frontmen (¨Fuck George Bush¨…. ali nekaj takega), je ostala na skorajda najstniškem nivoju. In služilo zgolj kot dopolnilo mogočni glasbeni kulisi. Morda nekoliko bolj zanimivo je izpadlo ¨obžalovanje¨ dobro razpoloženega Andyija, češ žal ne govori našega jezika…, ob tem pa v isti sapi nadvse ponosno (v ortodoksno irski maniri seveda…) pristavi, da mu tudi angleščina povzroča nemalo preglavic.
 
Za konec naj še izrazim obžalovanje, da je bend, kljub neki brezkompromisni ¨alter¨ drži, ostal zataknjen nekje v preteklosti, da je morda bil soočen s (pre)visokimi pričakovanji, da se jih je vseprevečkrat predalčkalo v ¨posnemanje predhodnikov¨… Po tem nastopu sodeč so vseprevečkrat boljši od ¨originalov¨ odbobja, ki jim je (bilo) naklonjeno.
 
 
Za RON spisal Milko Pečanić
Foto: Jurij Bizjak
 
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.