Teater absurda v Channel Zero – Sleepytime Gorilla Museum

Coma Stereo

Coma Stereo

SLEEPYTIME GORILLA museum (ZDA, SF) in COMA STEREO (SLO)
Ljubljana / Metelkova mesto, Channel Zero
Ponedeljek, 23.5.2007
 
Ponedeljkov večer metelkovskega nultega nadstropja je bil v znamenju najprej domačih sintetizatorkih ambientalnežev Coma Stereo, katerih nastop sem žal zamudil, ter težko pričakovanega kolektiva iz San Francisca, ki sliši na ime Sleepytime Gorilla Museum. Resda so objavljeni (promocijski) prispevki, da gre za enega najboljših koncertnih bendov, ki so trenutno na sceni, pred koncertom dvignili kar veliko prahu v svetu glasbenih kontrol-freakov. In resda so specializirani viri superlative skušali črpati iz zapuščin Primusov, Zappe, Mr. Bungle ter še nadvse delujočih Secret Chiefs 3, Mastodonov, Meshuggah in Dillinger Escape Plan… A s kategorizacijo in poudarjanjem njihovega porekla bi jim naredili lahko samo krivico.
 
Že samo ime kolektiva nakazuje, da imamo opraviti z nekako namišljenim ¨soundtrackom¨, ki ne obstaja zares. Pravzaprav ne more obstajati, saj ¨gibljivih slik¨, katerim bi bil namenjen, zanj ni. Kitarist in pevec Niels Frykdahl, violinistka (skorajda goslarka) Carla Kihlstedt ter multiinstrumentalisti Matthias Bossi, Michael Mellender in pa Dan Rathburn so ustvarili soundtrack, ki deluje povsem samostojno. ¨Gibljive sličice¨ so preparirali z neverjetno energičnostjo, teatralnostjo, groteskno ofucanimi dekliškimi kostumi, makeup-om ter jih spravili v gibanje s kopico doma narejenih instrumentov, predvsem tolkal in brenkal. Če jih naštejemo samo nekaj z natančnimi besedami članov zasedbe – food containers, spring, the stain, spring-nail guitar, splash cymbals, bells, wheel, broken trumpet… (namenoma nisem prevajal). Skratka, glasbena ter dramska paleta muzikaličnih virtuozov in kontrol-freakov, ki si je ni težko zamisliti v simfonično-orkestralni izvedbi. Da gre za veličastno dve-urno epsko popotovanje nas je v uvodnem nagovoru cinično opomnil že frontman – s pravljično globokim glasom je dejal, I would like to thank everyone who joined us here tonight… But especially i would like to thank those who didn’t come, those who stayed at home, those who weren’t interested…¨In res je lahko žal sleherniku, ki je na ta ponedeljek ostal doma. Naj še vrinem tukaj tolažbo, namreč, po besedah pevca jih utegnemo videti v naših krajih že v jeseni s predstavitvijo novega albuma (vendar za ponedeljkovo glasbeno doživetje, Buba, ful hvala).
 
Teksti so še prav posebej obogateni s precejšnjo družbeno kritičnostjo, cinizmom, zapakirani v grobe metafore, nikakor pa ne neumni in na prvo žogo (spričo komada Sunflower violinistka pristavi – this is a song for people who seem to be always planting something, although they don’t know why…). Njihova sposobnost, da s hrupnimi metalskimi riffi, zapletenimi ritmičnimi posegi bobnarja ter z momenti ¨tišine¨, v katero vpletejo provokativne recitacije (The man has planted all his seeds now… nothing grows… the man is thin and hungry because he’s lazy…) tako ¨Bjorkovsko¨ krhko obarvane pevke-violinistke kot ¨doomerskega¨ vokalista-kitarista, je tu še kako prisotna. Njihovo prehajanje ter zasuki med glasbenimi svetovi, žanri, je bilo tako lahkotno, da se mi je cel koncert kar nasmihalo ob mislih, da so se ¨zgodili¨ vsi ti v uvodu napisani (referenčni) bendi, žanri.
 
Skratka, fenomenalno, teatralično, orkestralno, kabarejsko, absurdno. Skupina je vso združeno občestvo odpihnila z dovršenim zvokom, kjer ji je v še tako bučnih delih uspelo ohraniti razmerje med zapletenimi ritmičnimi posegi tolkalcev in drugih perkusionistov, mestoma dveh kitaristov ter kontrastnih, (srce)parajočih vokalov Nielsa in Carle. Kot je lepo dorekel Akrapović, pri Sleepytime Gorilla Museum gre za ¨kontrolirano¨ in ¨dirigirano¨ ustvarjanje instrumentalnega hrupa.
 
                                                                                                            Tekst: Milko Pečanič
Foto: Jurij Bizjak
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.