Renesančni pogovor s Candice Night in Ritchijem Blackmorom

Renesančni pogovor s Candice Night in Ritchijem Blackmorom

Renesančni pogovor s Candice Night in Ritchijem Blackmorom

Pred prihajajočim koncertom skupine Blackmores’ night v ljubljanskih Križankah sem potipkal telefon in poklical legendarnega Ritchija Blackmora v Ameriko. Kot presenečenje se je izkazalo, da se bom pogovarjal v troje – pogovarjal sem se z Ritchijem in njegovo zaročenko Candice Night… Intervju je bil sicer dvakrat prestavljen, ker je g. Blackmore zbolel in je prosil, če bi to lahko opravili, ko bo zdrav in pri sebi. Bolezen se torej zvezd ne izogiba. Malo je bilo pred intervjujem nelagodja, ker sem vedel, da je g. Blackmore težak človek – že v navodilih pred intervjujem mi je bilo povedano, da naj ga na sprašujem NIČ o Deep purple in Rainbow… Sam intervju je bil ravno nasprotje tega – zelo topel sprejem, vzela sta si časa celo uro in četrt!!! In, kot veliko presenečenje – Candice mi je po telefonu zapela staro irsko pesmico…samo meni!
 
Dandanes vaju vidim, kako živita v dvorcu, nekje na deželi…pijeta vino, uživata življenje…sveče gorijo… Blizu, ali sem se zmotil?
 
Ja, tale fantazija je najina realnost. Živiva v svojem dvorcu, blizu morja, blizu gozda, narave, okoli naju je veliko živali. Imel sem zadosti ceste, koncertov vsak dan; toliko let. Slišal sem tudi, da je vaša Slovenija taka dežela – gozdovi, narava….zato bomo radi prišli igrat k vam v Slovenijo!!! Kot sem rekel, živiva v naravi – predstavljajte si poleg tega še renesančno glasbo, prijatelje, akustična glasba… kot v starih časih, v kaki taverni pred 300 leti. Glasba igra…. Ne maram interneta, televizor prižgem samo, kadar je nujno, itak pa je na programu samo sranje!
 
No, ko se pogovarjamo ravno o tem – vesta, da je Slovenija polna gradov, stvari, ki vaju fascinirajo. Stvari iz obdobja renesanse. Predlagal vama, da si ogledate nekaj krajev v Sloveniji – popijeta čašo dobrega vina!!!
 
Veva, veva!!! Zato tudi prihajava k vam. Imela sva željo, da bi prišla k vam, ko je bila pri vas vojna – to so nam takrat toplo odsvetovali! Zelo rada si ogledava kak dvorec, grad na koncertnih turnejah. Tudi vaše bi si rada ogledala. Veš, v času druge svetovne vojne je v Angliji bilo uničenih ogromno krasnih dvorcev in gradov, upam, da ste vsaj pri vas imeli to srečo, da jih vojna ni pogoltnila!!! Zanima naju arhitektura, tradicionalna glasba vsake države posebej. Bila sva v Latviji, kjer sva videla krasne gradove!!! Tudi najin dvorec na zunaj ni nič posebnega, notri je pa opremljen renesančno. Včasih se kdo, ki pride prvič na obisk, malo ustraši…glej čudaka…(smeh). Predlagaj nama, kaj si je vredno ogledati – kateri grad???
 
Predlagam vama mogoče Ljubljanski grad, Predjamski grad – enkratna arhitekturna posebnost, vklesan je namreč v skalo!!!
 
…Candy, vzami papir in napiši… kako si rekel… obvezno morava reči organizatorjem, da naju peljejo tja!!! Upam, da je v bližini kaka restavracija v temu stilu, da se malo pozabavamo!!!
 
Kaj je večji izziv – snemati vaš avtorski material ali predelati tradicionalne viže v vajinem aranžmaju?
 
Mogoče tega niti ne veste, vedno sem črpal ideje iz tradicije – še v času Deep Purplov. Zanimivo je spreminjati stare pesmi v bolj moderne aranžmaje, uživava pa delati oboje.
 
Candice: Ko Ritchie dela svoj komad, me pokliče… zaprem oči, gledam barve pesmi. Odpelje me stran, pridejo ideje – na to potem pišem besedilo. Tradicionalna melodika v komadih ostaja, saj to zelo obogati glasbo samo. Včasih sva pisala material skupaj z ostalimi člani, vendar se ni obneslo; ugotovila sva, da najbolje funkcionirava midva. In pri tem ostaja.
Village lanterne – vajin najbolj popularen album dosedaj – povejta nam kaj več o njem!
 
Res je, in to je nama velik kompliment. Imeti tako uspešno ploščo… in še vedno sva pri isti založbi (smeh)… Upam, da se najina glasba da dobiti tudi pri vas v Sloveniji!!!
Spomnim se, ko sem leta…nekje okoli 1974 – 75 igral še z Diotom, Deep Purpli… to je bila svoboda. Včasih, ko sem žalosten, mi zapaše rock, priznam…ampak zapaše mi tudi pop..renesansa…
 
Najina glasba na Village lanterne ima tudi prvine rocka, popa… Nismo striktno renesančni ansambel… to je normalno – tako naju vsaj ne predalčkajo (smeh)… To je tako, kot pri mavrici – ne vidiš le ene barve, če bi videl le eno, ali bi potem sploh rekel, da je to mavrica???
 
Ko sem igral pri Deep Purple, smo igrali strašno naglas!!! Blackmore’s Night igramo potiho, kar je sicer malo delikatno, ker če je med občinstvom kdo, ki je pijan – tak zna uničiti magijo in strast. Igranje v Blackmore’s Night je igranje na robu! Tudi, kadar igram električno kitaro, jo igram potiho. Če je publika z mano v feelingu, potem nikoli ne igram isto – vedno je kak intro drugačen, solaže so dolge, spreminjajo se… Raje igramo pred manjšo publiko, čeprav je pred desetimi ljudmi težko igrati (smeh)..si je patreba feeling sam narediti. Poglej, vsaka opica zna danes igrat naglas!!! Poskusi igrati z ogromno občutka in ljubezni… Dogaja se, da imamo koncert tudi samo za naše fane – to so koncerti zaprtega tipa, kjer se dobimo, smo si zelo skupaj, kot nekakšna družinska srečanja zgledajo taki špili….za pogledat!!! Aja, če pa ljudje ne pridejo najino glasbo poslušat, solaže krajšam!!!
 
Kdaj se je zgodil ta klik v vajini glavi, da sta začutila, da sta del renesanse? Kaj je bilo tisto, kar vaju je prepričalo?
 
Kot serm že rekel, sem vedno bil v tej glasbi – že pri desetih, enajstih letih. Candice medtem začne peti meni pesem in me po koncu vpraša, če jo poznam…In takrat me je tudi zadelo… Rad imam Buddyja Hollyja. Sam sem bil tako dolgo v rock n’ rollu. Potem sem spet slišal renesančno glasbo in me je spet zadelo…. 1975 leta sem začel zbirati glasbo iz tistega časa, vendar je nisem poslušal, potem je prišla Donna Summer in disco… In potem smo bili enkrat v nekem gradu – spomnim se starih instrumentov. Bil sem fasciniran – dokončno me je potegnilo noter. Izvil sem se iz pošasti rock n’ rolla. Glasba se mi je zdela tako sveža, medtem pa je rock n’ roll postal predvidljiv. Naslednja faza je bila, da sva s Candice pisala glasbo v stilu renesanse – to sem bil jaz. Tudi z Rainbow smo napisali precej renesančno postavljenih komadov, potem so se začeli problemi okoli denarja…veliki problemi… klaviaturist se je na svetovni turneji napil in izginil – ni ga bilo en teden na spregled!! In sem šel, čeprav sem bil pripravljen iti naprej z Rainbow.
 
Candice: Milsim, da je največji problem, ker so bili v bendu ljudje velikih egov. Na odru in pod njim. Kar dolgoročno slabo vpliva na bend – en drugemu kradejo energijo. Ritchie je takrat na gradu videl, kako so ljudje prijatelji v glasbi, takrat je hotel postati del tega.
 
Lahko z gotovostjo rečemo, da je Candice vaša muza??
 
Ne, Candice je moja zaročenka v prvi vrsti!! (smeh) Skupaj delava, skupaj zmečeva ideje. Včasih smo delali drugače, vendar je bilo čudno. Delali smo glasbo v družbi – ni se obneslo…
 
Kaj je tako fascinantnega v renesansi, da sta postala taka oboževalca – gredo te fascinacije čez okvire glasbe?
 
Ne znam ti povedati. Povleče me noter. To glasbo igram iz srca – ne zanima me denar, pri kateri založbi bom ploščo izdal, ali bo na televiziji, radiu. Gre za feeling, strast, prihaja iz srca. Obožujem instrumentalno glasbo, vokalno malo manj. Sploh mi je všeč pompozna glasba – kot so napovedi kraljev, kraljic, princev. Take pompozne skladbe so bile rock n’ roll tistega časa!! Midva sva prevedla renesančni rock n’ roll v sedanji čas (smeh). Ko me je Candice vprašala, kaj si želim za rojstni dan, sem ji rekel – pijačo in renesančno glasbo – igrati renesančno glasbo. Tako bo tudi za moj letošnj rojstni dan – šli bom v kak grad in se ga napili! Obožujem ogenj in zvok kitare…
 
Op.a.- rojstni dan ima 14.aprila, dober teden pred ljubljanskim koncertom.
 
Če primerjamo – renesansa je gibanje – glasba, oblačenje, stil življenja..zelo podobno gibanju, ki ste ga dali skozi v šestdesetih in sedemdesetih. Govorim o hippie gibanju – isto je šlo za način življenja, glasbe…
 
Res je, v šestdesetih sem tudi hotel biti tak – kot hipi. Hotel sem se družiti z glasbeniki. Seveda je oboje gibanje, sploh renesansa postaja gibanje. V Ameriki sicer tega ni, obstaja rock, blues, metal. V Evropi pa vidim, da obstaja veliko bendov, ki združujejo rock glasbo z renesanso, gotiko. Kar me veseli! V šestdesetih je bil obvezen dress code. Tako se mi zdi, da naj bi bend izgledal nekako enotno – mogoče malenkost uniformiran. Ne tako trapasto kot npr. baseball ekipe – iste hlače, kape in nogavice. Rad vidim, da je bend na odru tak – to je pomembno. In nisem čuden! Z vsem je isto – tudi hiša kjer živim, je preurejena, da nama v njej ustreza živeti.
 
Eden močnejših delov vaše glasbe so besedila. Ali mislita, da ima moderna glasba (imenujmo jo tako) dobra besedila? Se glasbeniki dandanes zavedajo moči besedila?
 
Besedila sploh ne zaznam, vkolikor to ni Bob Dylan. (smeh). Candice poče to zelo dobro, torej naj ona pove!
 
Candice: Leta nazaj sem nekje zasledila izraz, da je besedilo ‘master of emotion’. Besedilo je magija, čustvo. Ko dandanes poslušam radio, tega ne najdem, razen da postanem živčna. Ne najdem skrivnosti, drugih dimenzij. Nova glasbe ima ali preveč agresivna ali seksualna besedila. Vzemimo na primer Beyonce, Christino Aguilero. Gre bolj za ples kot za glasbo. Žalostno! Posebej za otroke je agresija v besedilih slaba. Predvsem se to izraža v rock in rap glasbi. Jaz pa imam raje mistično, kreativno glasbo. Zanimivo je, da tiste izvajalce, ki jih rada poslušam, ni nikoli na radiu (smeh). Fora je v tem, da komad slišiš po radiu milijonkrat, potem ti taka pesem mora postati dobra. Nisem zadovoljna s komercialno glasbo.
 
Torej od ljubljanskega koncerta lahko pričakujemo veliko dozo magije, mogoče uzremo tudi kakega palčka?
 
Tako je, kot sva povedala že prej, Najina glasba je polna magije, igrana je zelo čutno in z veliko občutkov in ljubezni. Torej ni hudič, da palčkov ne bo…
 
Imata svojega najljubšega renesančnega izvajalca – glasbenika, pisatleja?
 
Oh, ko bi vedel, koliko jih je. Največ je seveda skladateljev. Poleg tega imava rada tudi sodobne bende, ki se ukvarjajo s tako glasbo – Terra nova. Gre za ciganski bend s primesmi renesanse. Češki bend Gothien, ki bo v Sloveniji igral pred nami. Naj ti povem še to – renesansa ni dolgočasna, renesansa je topla!!!
 
Čisto tako…mimogrede – kateri je zadnji Cd, ki sta ga kupila?
 
…razmišljanje…Itak, da je to renesansa (smeh)….razmišljanje…Spomnim, se da sem bil v Nemčiji.Ten’s word, Sava…sami čudni bendi (smeh). Ko imamo pri nas zabave poslušamo samo tako glasbo. Izgleda podobo helloween partyjem. Spomnim se, da je nekoč prišel na zabavo tudi nekdo oblečen v Napoleona.
 
Candice: Sarah Brightman – Harem je zadnji. Zelo dobra plošča.
 
Za sam konec – kaj sporočate ljudem v Sloveniji, tistim, ki bodo koncert v Križankah obiskali?
 
Da ne bo pomote – na koncertih ne igramo striktno samo renesančne glasbe. Tudi veliko take, ki je renesančno navdihnjena. Repertoar bo razgiban, seveda tudi bolj ‘rocky’. Doma igram najraje mandolino, na odru pa kitaro!!
 
 
                                                                                            Dragan Babuder
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.