Jethro Tull – The Best Of Acoustic

Jethro Tull – The Best Of Acoustic

Jethro Tull – The Best Of Acoustic

2007, EMI / Dallas
Jethro Tull je 40 let trajajoča kontinuiteta za katero je potrebno imeti v sebi, podobno kot bi veljalo za recimo Rolling Stones, Boba Dylana, Joan Baez in podobne popularno glasbene kalibre iz nerjavečega jekla, precejšnjo mero sado-mazohizma, da iz lastnega opusa izbereš tisto, za kar meniš, da je za na vrh torte, vse ostalo pa kategorično zavrneš.
 
Stvari verjetno niso tako črno bele, kot ob tej akustični kompilaciji ugotavlja tudi sam Ian Anderson: »I started off with a pretty large list and then whittled, chiselled and hackeh away with regret.« Že na začetku naj povem, da si ne upam soditi o tem, če je bila njegova izbira optimalna; pravzaprav že sam Ian nakaže, da niti približno ni bila. Prav tako se ne bom ustavljal pri razlogih za in smislu o takšnih in drugačnih kompilacijah. Kakorkoli že, slednja prinaša debelo uro glasbe, ki kronološko zaobidejo praktično celih 40 let same skupine, izvzemši osemdeseta leta, iz katerih sta le 2 pesmi med vsemi štiriindvajsetimi. Ni presenetljivo, da se je na kompilaciji znašlo največ pesmi (3) z albuma Aqualung (Island Records, 1971), ki spada med njihove najbolj znane (najboljše) albume. Poleg kompozicij Jethro Tull sta na albumu še dve pesmi, ki ju je Anderson izdal kot solist: The Water Carrier in Rupi’s Dance. K tema sta še za konec dodani, kot je to praksa na takšnih izdelkih, dve doslej neizdani pesmi: One Brown Mouse ter v živo posneta Pastime With Good Company.
 
Jethro Tull oziroma Ian Anderson s tem albumom niso odkrili tople vode. Zato celotni vtis ni presenetljiv. Če ste poznavalec, vam album ne ponudi nič novega in kaj posebej presenetljivega, dvema novitetama navkljub. In vice versa: če pa to niste, vas pa zna napeljati k brskanju po opusu Jethro Tull. Ker na albumu ni optimalne kombinacije pesmi. Pa še te so le akustične. Ekonomska diplomacija.
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.