Industrijski zvoki izpod prstov The Young Gods

young_gods_14

The YOUNG GODS
Ljubljana / Metelkova mesto, Gala hala
Sreda, 25.4.2007
 
The YOUNG GODS aka Kako izvorno rockovsko zvokovje preoblikovat in popačit do meje neprepoznavnosti
 
Po dobrih šestih letih je švicarski trojec The YOUNG GODS v okviru novega ¨CD – izdanja¨ Super Ready/ Fragmente vnovič obiskal Ljubljano ter pokazal, da se jih po dobrih 20 letih obstoja še kar drži tisti svetniški sij oz. avreola. Zasedbe se ne da potisniti v noben od klasičnih žanrov, kajti že vse od sredine 80ih so eksperimentalno usmerjeni, pri čemer povezujejo metal, industrial in elektro godbo, hkrati pa, po nastopu sodeč, so pa vendarle predvsem rockovska postava. Rockovska postava, ki črpa povsod svoj navdih in se kaj zlahka zarije pod kožo. Če bi jih poskusili postaviti ob druge podobne stebre takšnega muziciranja (Nine Inch Nails, Neurosis, Swans, Ministry, nenazadnje tudi Laibach), bi lahko opazili, da se od njih razlikujejo predvsem po svoji pozitivnosti, ki najbolj pride do izraza v okviru Treichlerjevega temačnega žametnega glasu ter spoliranih ambientalnih ¨zaprtih¨ prehodih.
 
Večer se je začel s kvalitetnim nastopom skupine Hard.com, sicer zapuščina zasedbe Strelnikoff; ime, ki je še danes kar dokaj reprezentativno na naši alter sceni. Kakorkoli že, skupina, ki se mi je zelo prikupila s križanjem tršega ¨industrial¨zvoka ter plesno-elektro naboja. Siecr je res, da jim sredin božje-napaljeni večer v Gali hali ni mogel ponuditi vidnega prehoda v ospredje, so pa definitivno ustvarili ozračje, ki je dalo slutiti, da bomo priča enkratnemu nastopu švicarskega trojca.
 
Zvezde večera so zasedle oder kaj kmalu in v aktualno rockovsko zasnovo prinesli svežo glasbeno mešanico, v kateri poleg pogostih ritmičnih izbruhov najdemo kopico atmosferičnih, posemplanih struktur, predvsem kitar. Še posebej kitare ter bobni (v smislu prednastavljenih podlag) so predelani do te mere, da so skoraj neprepoznavni, a zaradi močnega učinka že skorajda ¨tribal¨ ritma delujejo te posemplane stvaritve zelo kontrastno, sveže, kot nekakšni blažilci… Sem pa pri tem zlitju rockovsega naboja in elektronskega zvokovja pogrešal malo več surovosti in nebrušenosti. V strukturah komadov si zasedba vseprevečkrat privošči klasične ritmične strukture in linearne, mestoma predvidljive prehode, obdane z sicer všečno atmosferičnostjo, a kaj ko se tudi ta elektro nastavek v osnovi hipnotično ponavlja znova in znova. Sicer je treba reči, da je zasedba suvereno bombardirala publiko s skladbami z njihovega več kot 20-letnega glasbenega življenja, a ji nikakor ni uspelo izvleči več kot le monotonega ritmičnega premikanja in tapkanja na mestu. Največ navdušenja so poželi s starimi uspešnicami s prvenca The Young Gods ter s Second Nature, niso pa manjkali tudi opusi z uspešnih plošč, kot so TV Sky, Only Heaven, Second Nature ter verjetno najbolj všečnega albuma L’Eau Rouge. Komadi kot so TV Sky, Skinflowers, September Song, She Rains, Lucidogen, Lounge Route… Boljše bi se lahko izkazala tudi za ta žanr še kako potrebna svetlobna scenografija, ki se je pred letom in pol v okviru zagrebškega nastopa zasedbe izkazala kot izredno pomemben element v sočasni igri tribal ritma, posemplanih kitarskih riffov ter hipnotičnega transa. V zaključnem delu koncerta so v okviru Live Sky Tour koncertnega albuma predstavili še interpretacijo gledališko-skladateljskega dvojca Kurt Weir + Bertolt Brecht Seerauber Jenny in kabarejsko zaokrožili to zlitje hipnotične globine in energičnega ritma. Vsekakor ¨predstava¨ vredna ogleda. 
 
 
Tekst: Milko Pečanič
Foto: Jurij Bizjak
 
 
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.