‘Trio midva’ ali Trans Am

trans_am_01

Ljubljana, Metelkova mesto / Channel Zero,
Ponedeljek, 19.3.2007
Vstopnina: 8 evrov
 
Ni kaj, dolgoletne koncertne izkušnje so definitivno prišle na plano, saj sta tipa na odru ob dokaj skromnem, skorajda bazičnem inštrumentariju distorziranega basa (mestoma kitare), elektro-aranžiranih bobnov in klaviatur-sintetizatorjev ustvarila bendu pristno, njim lastno glasbeno vzdušje. Tako pristno, da bi ob nepoznavanju benda in polurni zamudi na koncert lahko dejal: «Stari…to je to – Trans Am… ta duo raztura…«;).
 
V ponedeljek je metelkovski Channel 0 gostil washingtonski trio Trans Am, ki si je v dobrem desetletju delovanja in izdanih sedmih albumih zagotovil že nadvse ugledno mesto v svetu elektro-punk-rock scene in kaj je še teh predpon. Po začetnih nekaj desetminutnih razplesanih taktih in navdušenju publike, ki se je zaradi presenetljivih snežnih razmer verjetno le s težavo prebila do prizorišča, se je trio kot bi rekel keks prelevil v duo. Namreč, basist Nathan Means je po tretjem komadu nenadoma zapustil oder zaradi zdravstvenih težav (epileptični napad) in čez nekaj trenutkov sta se mu po kratkem in odrezavem stavku kitarista, da koncert odpade, pridružila še druga dva člana. Že ko je postajalo jasno, da skupina utegne pustiti obiskovalce na cedilu, sta se na odru vnovič prikazala kitarist in bobnar z najavo »improviziranega« programa. In uvodni moteči občutki publike so se kaj hitro razblinili.
 
Pravzaprav je bilo prav zanimivo videti in slišati, kako je okrnjena zasedba (bobni in kitarist, ki pa je zaradi okrnjenosti glasbene zamisli nemalokrat moral po kitarsko poprijeti tudi za bas…), s tem neljubim dogodkom v končni fazi samo pridobila na izrazni moči in precej bolj prosto zastavljeni kompoziciji. Bilo je moč čutiti neko povezanost dveh glasbenikov na odru in publike, ki je med koncertom nekajkrat kar sama »izbirala« vrstni red in izbor komadov… Vrhunec večera se je zgodil, ko je v eni od skladb eden nadebudnež iz prvih vrst kar sam poprijel za mikrofon in odpel del komada, kar je še samo podžgalo okrnjeno dvojico (Manley in Thomson) na odru ter še bolj povezalo razplesano publiko in člane benda. Ni kaj, dolgoletne koncertne izkušnje so definitivno prišle na plano, saj sta tipa na odru ob dokaj skromnem, skorajda bazičnem inštrumentariju distorziranega basa (mestoma kitare), elektro-aranžiranih bobnov in klaviatur-sintetizatorjev ustvarila bendu pristno, njim lastno glasbeno vzdušje. Tako pristno, da bi ob nepoznavanju benda in polurni zamudi na koncert lahko dejal:«Stari…to je to – Trans Am… ta duo raztura…«;). Tudi vokaliziranje je bilo umestno, čeprav bi težko rekel, da so vešči prepevanja (še posebej kitarist, ki je prevzel vokalno vlogo basista), kar pa spet ni toliko vplivalo na samo glasbeno zamisel. Skratka, elektro punk, ki še nikoli ni bil tako nepredvidljivo nor ter tako oprijemljiv, s tistimi par akordi, na katerih sta muzičara nemudoma zgradila nove temelje ter strukturo preproste ter še kako elektronsko nabite ter razplesane zvočne gmote. Vsled vsega tega mi je nekako prav žal, da sem zaradi ohlapnega poznavanja njihove muzike dejansko pričakoval trio, kajti drugače bi na dan prišla čisto drugačna realnost. Nič ne de, smo pa zato v ponedeljek obiskovalci nastopa Trans Am doživeli surrealnost.
 
Za RON spisal Milko Pečanič
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.