Predstavljamo Tinkarino ‘aQo’

Predstavljamo Tinkarino 'aQo'

Predstavljamo Tinkarino ‘aQo’

Na police trgovin in na prodajne spletne portale je prispel album »aQa« – Tinkarin šesti album (vključno s posebnim projektom v omejeni nakladi »Enigma,« ki je v Italiji in Sloveniji izšel leta 2004).
Plošča, ki je nastajala sedem mesecev, v Tinkarinem kreativnem svetu pa je seveda dozorevala veliko dlje, je zahtevala snemanje v šestih snemalnih studiih, enem domačem in enem mastering studiu. Pri nastanku albuma je sodelovalo 33 ljudi, kreativno srce pa so bili:
  • Tinkara Kovač, ki je večinska avtorica oziroma soavtorica glasbe in besedil ter so-producentka sedmih posnetkov.
  • Andrea F, ki je avtor oziroma so-avtor petih pesmi ter producent večine posnetkov.
  • Peter Dekleva, ki je avtor oziroma so-avtor štirih pesmi in so-producent petih posnetkov.
  • Rok Lopatič, ki je producent petih posnetkov.
  • Bungaro (uspešni kantavtor, večkratni prejemnik številnih prestižnih nagrad, ki je k glasbi doprinesel pridih velike mediteranske melodije, katere nesporni mojstri so že od vedno italijani), ki je avtor glasbe dveh pesmi.
 
Posebni gostje na albumu so:
  • Ian Anderson, legendarni vodja skupine Jethro Tull, Tinkarin gost v Cankarjevem domu leta 2004 ter sedaj že dodobra ustaljeni prijatelj, glasbeni in koncertni sodelavec, ki s svojo »čarobno« flavto gostuje na dveh posnetkih (»She«, in »Me ni«) – kar je svojevrstna in posbena čast za Tinkaro in založbo Dallas, a tudi velik korak in mednarodno priznanje za celotno domačo glasbeno sceno.
  • Paul Millns, britanski blues kantavtor in virtuozni pianist (avtor balade »The Last but One Time« na prejšnjem albumu O-range), ki je s svojimi klavirskimi spretnostmi oplemenitil en posnetek. 
  • Andrej Trobentar, pevec nepozabnega slovenskega benda Na Lepem Prijazni, katere nova, prenovljena verzija uspešnice osemdesetih »Faeton«
    (tokrat v duetu s Tinkaro) z albuma »Potaplja se raj« se v produkcijsko predrugačeni podobi sedaj nahaja tudi med posnetki na albumu »aQa«.
 
Za grafično podobo albuma in oblikovanje albuma je poskrbel Denis Scher (sicer basist Tinkarine spremljevalne skupine).
 
Za Tinkarino podobo in styling pa je zaslužna vrhunska ekipa, ki jo sestavljajo:
  • Vida Klenovšek, Maja Pertič: fotografije
  • Dada Volk: modna oblikovalka
  • Sandra Kocjančič: nakit
  • Klavdija Kastelic: make-up
  • Andrej za »KSFH Kristijan Styling Frizerska Hiša«: hair styling
 
Mastering albuma in usklajevanje skupne, končne zvočne podobe je v Londonskem Unity Mastering studiu opravil svetovno priznani sound engineer Chris Parmenidis (ex-A&M Mastering USA, Battery Studios, Zomba Records mastering, podpisan pod številnimi uspešnimi in aktualnimi projekti kot so npr. Amy Winehouse, Sugababes, Joe Strummer, The Killers, Britney Spears, Napalm Death, ipd)
 
 
Ob poslušanju albuma nas najprej sprejme intro – inštrumenalni uvod, ki se mu v Tinkarinem svetu reče »aQascape«, in nas s paleto vodenih ali celo podvodnih zvokov kitare, klaviatur, flavte in vokala popelje do prve o dveh temasko ključnih pesmi na albumu: »Worldache«, čisto Tinkarna skovanka za mednarodni prevod besede (in koncepta iz obdobja slovenskih romatikov) »svetobolje«. Takšno, kot ga lahko vsi občutimo ob življenju na svetu zaznamovanim s potresi, poplavami, topljenjem ledenikov, vsakdanu v neprobojnih jopičih ali pasivno pred TV zasloni, zasvojenostjo z oglasi in z internetom a obenem otopelostjo do najbolj grozovitih slik, podob in informacijah.
 
Sledi »Ujeti Svet« (tudi prvi single in prihajajoči videospot z albuma), kjer ima podobna tematika navidezni zven pesmi o končani ljubezni in očitek partnerju, je pa v resnici napev brezličnim velesilam in predstavnikom oblasti, za katere očitno velja, da bi »Ugasnili bi sonce/Kot ribicam ugasneš luč v akvariju«. To pesem, poleg energične, sodobne pop-rock podukcije odlikuje tudi še ena Tinkarina letošnja posebnost – dvojezično slovensko-angleško besedilo pri katerem se oba jezika enakovredno, in presenetljivo naravno, pretakata in prepletata.
Rockovsko balado »She«, katere glasba je nastala pod peresom Bungara in na kateri poleti flavta Iana Andersona, si poleg tega velja morda najbolj zapomniti zaradi izrednega Tinkarinega vokalnega performansa, ki v višave zapelje čustveni naboj pesmi.
 
V pesmi »Freedom« Tinkara s flavto oponaša petje kitov in se poglobi v neke vrste osebno-filozofsko izpoved, zakaj smo tukaj, zakaj sploh smo. »Živimo, da iščemo lepoto« in »največ si poveva, ko sva brez besed« sta le dva od verzov, ki odgovarjata na to večno vprašanje.
 
»Nektar« in »Hijene« sta pesmi, katerih avtor je kitarist Peter Dekleva. Obe se spogledujeta z analognimi zvoki in daljšimi instrumentalnimi deli. V besedilih pa se jezno, a ne obsojajoče, dotakneta socialne tematike skozi čustveno lečo.
 
Zamisel za priredbo uspešnice avstralske skupine Men At Work »Down Under« (ki je skupino leta 1983 z 9. milijoni prodanih izvodov pripeljala istočasno do 1. mesta lestvice tako v ZDA kot v Veliki Britaniji, ter do nagrade Grammy za najboljšo rock skupino) je že med snemanjem albuma »O-range« dobil Andrea F.
S Tinkaro sta namreč soglašala, da gre za resnično enega redkih velikih svetovnih hitov, ki ima v osnovnem, značilnem riff-u in uvodu prav flavto, poleg tega pa na humoren in jezikovno svojevrsten način prinaša sporočilo, da ima vsaka dežela svoj jug, oz. vsak del sveta nekomu pravi, da je »iz tam dol« (kar v sedaj mladih državah članicah EU še kako dobro vemo v prvi osebi) – in da najbrž le Eskimi ne doživijo, da jih kdo nestrpno ogovori, da so južnjaki.
 
»Faeton« pa je rezultat povabila k sodelovanju pred nekaj več kot letom dni pred začetkom nastanka albuma »aQa« s strani slovenske skupine Na Lepem Prijazni.
V Tinkarini verziji je seveda ohranjen duet z odličnim Andrejem Trobentarjem ter dodatek flavte v osnovi pesmi, povsem spremenjen pa je mix posnetka in dodan je energičen bobnarski part v refrenu.
 
V istem obdobju pa so v Italiji Tinkaro povabili tudi k sodelovanju lansiranja novega, mladostnega paketa mobilne telefonije. Najbrž na pol za hec, na pol zares, je nastala prisrčna, sončna in izredno poletna »Movyda,« daleč najbolj neangažirana in ležerna točka albuma, zaznamovana z maratonskimi flavtističnimi solažami in v rimah prepletenimi tremi jeziki (italijanščina, angleščina in španščina).
O pesmi »Out Of My Suitcase« je eden od vodilnih slovenskih tekstopiscev izjavil, da »so prav taki komadi tisti, ki dajeju albumu ‘hrbtenico’ in to zato, ker ne čutijo potrebe, da bi imeli ustaljeno formo pop pesmi, ampak enostavno so – pridejo, povejo svoje in gredo – neobremenjeni.« Prvič se na Tinkarino glasbeno obzorje v tej pesmi o potovanjih in o človekovi večni fascinaciji nad odkrivanjem novega pojavi tudi saksofon, in prvič (v uvodu in zaključku pesmi, posnetim kar na dolgem hodniku pred snemalnim studiem!) Tinkara sama poprime za električno kitaro.
 
»Kamorkoli greš« je najbrž eno od nosilnih Tinkarinih slovenskih besedil z albuma, ki se spaja z značilno melodičnostjo avtorja glasbe Bungara – druga radijska uspešnica s plošče, že od uradnega izida albuma 22.2.2007 doma na radijskih valovih širom Slovenije.
 
Tik pred koncem albuma pa se znova pojavi angažirana tematika, in pridih svetobolja – v pesmi »Me ni« se po kritičnem opazovanju sveta in v slikovitih pripsodobah orisanih »nepravilnosti« na njem, v refrenu kot edina rešitev preprosto pojavi odklon, morda celo beg. Pesem zagotovo zaznamuje uvodni skupni flavtistični motiv Tinkare in posebnega gosta Iana Andersona. Prisotnost Ianove flavte skozi celo pesem je okronana v dolgem solo delu ob spremstvu »virtualnega« pevskega zbora (sestavljenega s številnimi sloji posnetkov Tinkarinega glasu, v spreminjajočih se barvah in interpretacijiah), kateremu pa sledi eksplozivni kitarski solo pod prsti Marka Stropnika, člana Tinkarine spremljevalne skupine.
 
Album odzveni v pesmi »Wolf’s Eyelash«, v kateri je močno čutiti še eno osebnih izpovedi, ki najde zatočišče v prvinah kot so gozd, volkovi, instinkt in korenine. Aranžma pesmi pa dokazuje, da se lahko tudi znotraj nekih določenih okvirov sodobne pop-rock glasbe pojavijo elementi morda najbolj oddaljenih žanrov ali inštrumentov kot so npr. istrske dude ali piščali s čisto drugega konca sveta. 
 
 
»aQa« ni plošča »na prvo žogo« – morda, ravno tako kot voda, seže povsod, je pogosto izredno globoka, in je je veliko: 14 skladb, katerih nosilne nedvomno prenesejo konzumno predvajanje, a vendar so vse namenjene poglobljenemu poslušanju – potapljanju, celo. In če se vam ob tem nekje pod ušesi začne spreminjati koža, brez skrbi, to so škrge – začeli ste, namreč, dihati »aQo«.
 
Več o Tinkari in njenem delu najdete na:
 
                                                                                            PR
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.