Matt Boroff – Ticket To Nowhere

Matt Boroff – Ticket To Nowhere

Matt Boroff – Ticket To Nowhere

2006, Lo-End Records
 
Trio Matt Boroff (Matt Boroff – kitara in vokal, Rolf Kersting – bas ter Little Konzett – bobni) sem imel priložnost slišati ter z njimi tudi izmenjati par besed na lanskem koncertu v Murski Soboti. Tam sem kupil tudi njihov drugi album Ticket To Nowhereter prvenecMatt Boroff(Lo-End Records, 2004); po taki ceni, da sem precej zadovoljen odšel s koncerta z dvema albumoma, pa tudi skupina je bila zadovoljna, da je prodala svoj izdelek – zgolj kot apel lastnikom proizvajalnih sredstev, ki določajo tržne (maloprodajne) cene albumov.
 
Če se Matt Boroff na prvencu gibljejo znotraj (post)grungeovske, na posameznika usmerjene lirike ter znotraj prav takšnega, v določenih elementih na hard-core vezanega zvoka, ki sicer niti slučajno ne razočara, vendar poslušalca, razen z izjemo malce kabarejske in s kontrabasom podprte Belive In Every Flake, pusti ravnodušnega. Drugi del nadaljevanke je bolj prepričljiv: dovršene pesmi, ostrejši pristop ter jasneje in prepričljiveje izražena vizija in ideja. Skratka, izdelek ima bistveno več osebnosti ter energije; mogoče je to zakrivila boljša produkcija, mogoče rošada na mestu basista (na prvencu je basiral Markus Bodenseh), svoje pa je definitivno prispevala evolucija in zrelost, saj drugi izdelek deluje tudi bistveno bolj premišljeno.
 
Podobno kot na prvencu je tudi na Ticket To Nowheredeseterica pesmi, brez rezerv ampak z dodanim videospotom za No Meaning; slednji je nekakšna mešanica kustumografije iz Eyes Wide Shout ter podobo Monty Python, z dodanim klobukom zlobnega Alexa iz Clockwork Orange. Pesmi temeljijo na odrezavem in enostavnem ritmu, ki na višji jakosti glasnosti zna hitro zlesti pod kožo, in distorzirani kitari, ki vleče melodijo od začetka do konca – variacija na isto temo. Tempo se seveda spreminja.
 
Kar mene osebno, poleg boljšega zvoka, razveseljuje, je tudi lirični premik k, vsaj latentni, kritičnosti (presetijo s posrečenimi prispodobami) – Ticket To Nowhere, Instant Penetration, No Meaning, To Be A Locust. Za introventirano liriko pa so, roko na srce, premalo pesnika, kar rezultira v skopi in bledi metaforiki, ki trpi za pomanjkanjem domišljije in inovativnosti – kar so se šli na prvencu. Današnji izbor: od uvodne lagodne Ticket To Nowhere, preko punkersko naravnane No Meaning ter konfuzne, s pospešenim in distorziranim refrenom podprte Mosquito, do pogo-poskočne Bomb, od zablojeno lene Truth And Superstition, preko hard-rockovske in odrezave Broken Clock do zaključne, spet lenobno lagodne Take Off The Bandages. Skratka, spodoben garažno orientirani rock ‘n’ roll, ki igra z napadalno deseterico precej enakovrednih igralcev.
 
Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.