Laibach Trbovlje trese

laibach_01

Sobota, 24.3.2007
Trbovlje / Delavski dom
Vstopnina: 22
 
Laibach so se vseskozi ponašali s tem, da zelo dobro razumejo mitologije ter inštrumente, s katerimi se le-te vzpostavljajo. Pravzaprav razumejo mitološki diskurz do te mere, da so že sami postali mit. Tokrat je kolektiv Laibach v mitološko kolesje vpeljal še duet Silence ter Mino Špiler (Melodrom) in se na albumu Volk (Mute, 2006) lotil (ekspanzionističnega) nacionalizma.
 
Dober ducat godb, s katerimi na ustih padajo glave, zaradi katerih tečejo solze in drhtijo srca, so tokrat predstavili v domačih Trbovljah v dveh izvodih, obakrat približno 500 ljudem – zleknjenim v udobne sedeže Delavskega doma; slednji so se še prej v preddverju okrepčali z ličnim pa tudi precej dobrim Laibach pecivom ter (ugibam) domačim zvarkom iz zavretih jabolk. V času polurnega čakanja v dvorani na začetek koncerta so za dobro vzdušje skrbele partizanske popevke, ki so na nek način tudi tvorci naše domače državnosti. Sicer predvidljivo, se je ta del zaključil s tremi kiticami slovenske Zdravljice, ki je kot prva provokacija verjetno uspela – večina dvorane se je postavila na noge, del (Slovencev) pa je je tudi obsedel na stolih (mogoče bi se morali stoječi lepo usesti ter še enkrat poslušati Volk in premisliti o patriotizmu – mogoče).
 
Potem so zasedli svoje mesto Laibach ter praktično po spisku preigrali celoten album Volk; manjkala je le himna Vatikana (zakaj le?). Performans, ki je bil do potankosti dodelan, je vsekakor pustil vtis – glasen in jasen zvok ter sapo jemajoč ritem dajo himnam veličastnost (in akustika Delavskega doma je ravno pravšnja za to), za dodatno sporočilnost poskrbijo animacije na platnu, ki so s svojo zasnovo pravzaprav poglavje zase – težko bi katero izpostavil, je pa izraelsko-palestinska za politični učbenik bližnjevzhodnega spora, stilsko odstopajoča angleška stara mama tudi ne razočara, meni je pa ostala v spominu španska, ampak to je bolj stvar okusa kot kritične ocene. Ter seveda sami Laibach – izstopa Milan, tokrat namesto z laibachkreutzem ovekovečen z »V-jem«, v enakovrednem položaju je spremljevalna vokalistka Mina, ki se odlično vživi v koncept Laibacha. Ne zaostajata niti Silence, sicer se je Benko pridružil šele pri japonski himni, ki je bila zadnja pred Slovanijo in himno NSK; ob slednji so lojalnost s pokončno držo izkazali tudi vzorni državljani in kameradi države NSK (izvedena je bila brez prisotnosti skupine na odru).
 
Drugi del koncerta je najavila rošada na odru – vstop Make Up 2 na mesto podpornih vokalov ter dodatnih tolkal – ter malo spremenjen kostum frontmana – kratki rokavi, za malo večjo domačnost in sproščenost, so prinesli par skladb z albuma WAT (Mute, 2003). Ob stoječih ovacijah se je spektakel končal z remiksom Leben Heißt Leben (Mute, 1987).
 
Verjetno ga ni obiskovalca, ki bi s koncerta odšel razočaran. Skupina je navdušila s pripravljenostjo, samo tehnično podporo ter režijo in interpretacijo plošče, kar v seštevku pomeni do potankosti dodelan in inteligenten nastop. Svoje doda tudi domač teren, saj se Laibach verjetno ne bi v tem trenutku boljše slišali niti s Triglava. Za moj osebni okus je mogoče manjkal le Sveti Peter (Mlakar), ampak potem bi bilo že kičasto.
 
Koncert leta.
 
Tekst: Matjaž Jaušovec
Foto: Jurij Bizjak
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.