Joan Baez za boljši svet

2007_03_30_03_joan_baez

Ljubljana / Hala Tivoli
Petek, 30. 3. 2007
Vstopnina: 35€
 
Zadnje čase hodim po koncertih, kjer se sedi (pa ne za šankom). Sicer je to zelo odvisno od koncerta, vendar v tem ne vidim nič slabega, prej se mi zdi še bolje: ljudje pred tabo se ne prerivajo in skačejo drug čez drugega, če imaš kaj za piti, ti ni potrebno skrbeti, da se boš polil, po dveh urah te ne bolijo noge, glavno pa je to, da se zaradi vsega tega lahko bolj osredotočiš na glasbo ter nastop.
 
Koncert je bil napovedan za deveto uro, začelo pa se je kakšnih 20 minut kasneje, po dveh aplavzih, ki jih je požel en izmed članov Joanine ekipe na odru. Nastop je bil (v smislu forme, vsebina je vse kaj drugega) precej minimalističen, dve akustični kitari ter bas (in razne variacije z drugimi strunskimi inštrumenti), prav tako postavitev na odru. Začelo se je pravzaprav s poslavljanjem, s protivojno Farewell, Angelina, ki je bila uvod v približno dve uri dolg koncert, ki je postregel s precej različnimi pesmimi: tako iz različnih obdobij, vse od začetka kariere do poznejših pesmi, kot tistih, katere izhajajo iz opusa drugih glasbenikov: Dylana, Cohena, Lennona, Waitsa pa še kdo bi se lahko našel. Tako je bilo možno slišati vse (ne v tem vrstnem redu) od Fennario, Suzanne, Joe Hill, My Home Is Across The Blue Ridge Mountain, Sweet Sir Galahad, Love Is Four Letter Word, Christmas In Washington, Gracias A La Vida…, ki so bile uvrščene v redni program, ob bučnem in dolgem aplavzu pa še tri dodatne: Where Have All The Flowers Go, Imagine ter Amazing Grace, ki smo jo poslušali stoje.
 
Tokrat sem, če odštejem par koncertnih albumov, videl in slišal Joan Baez v živo prvič. Ker gre za umetnico, ki razume glasbo ne le kot zabavo, ampak se opira bolj na sporočilnost in liriko, je bil nastop precej politično obarvan. Času primerno je bil repertoar miroljubno motiviran, pospremljen z anekdotami ter med drugim tudi s sporočilom gospodu ameriškemu predsedniku. S tem ni nič narobe, pravzaprav to pozdravljam in spodbujam. Vprašanje je seveda, koliko mlada generacija to razume ter tudi aktivno deluje v tej smeri, saj generacija Baezove že po definiciji ni tista, ki je progresivna in je nosilec sanj o boljšem svetu. Ampak to je že tema, ki presega ta koncert.
 
Precej polna dvorana je bila lahko, kljub manjšim napakicam med nastopom, z videnim in slišanim zadovoljna. Nastop sicer ni bil izpeljan popolno, je pa bil zato toliko bolj spontan ter pošten – do publike. Baezova se še vedno zelo dobro znajde na odru, nastopa suvereno in samozavestno (zna tudi prekiniti pesem ter zahtevati izklop kamer), ob tem pa stavi na pristno komunikacijo s publiko. Tokrat je je bilo v Tivoliju kar nekaj, kakšnih 1500 (čeprav ne vzeti tega podatka za svetega, ker mi te ocene niso nikoli šle ne vem kako dobro), presenečen sem bil, da ni bilo na koncetu samo bivše hipi generacije (ki je sicer prevladovala), ampak kar nekaj mladine. Konec koncev so sporočila Joan Baez v prvi vrsti namenjena njim (nam).
 
Tekst: Matjaž Jaušovec
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.