Amy Winehouse – Back To Black

Amy Winehouse – Back To Black

Amy Winehouse – Back To Black

2006, Island Records
 
Ob prebiranju te recenzije se bo verjetno našel kdo, ki bo nergal nad aktualnostjo, češ da je plošča izšla že oktobra lani in da je bilo o njej že vse napisano ter povedano. Pa naj takoj opravim s takimi: nikoli se mi ni zdelo ne vem kako zelo pomembno slišati albumov takoj ob izidu. Niti me ni motilo, če se kaka plošča v medijih pojavi še kako leto ali celo dve po izidu. Trdim namreč, da mediji ne samo, da z zamikom objavljajo recenzije itd. o glasbenih izdelkih, še več, večina izredno dobrih ter kvalitetnih stvaritev gre mimo njih. Zakaj je temu tako, danes ni predmet tega besedila, vendar bi del odgovora vsekakor lahko iskali v razmerjih moči ter takšnih in drugačnih poslovnih kooperacijah in sodelovanjih na glasbenem trgu. Kakorkoli že, če malo parafraziram – čas ponavadi pokaže, kdo kaj šteje in kdo ne (pa še čas ni objektivni dejavnik).
 
Ker smo zamudili prvi vlak, nismo pa zgrešili železniške postaje, ploščo Back To Black, s katerim je Amy Winehouse osvojila nagrado Brit za najboljšo žensko izvajalko, obravnavamo danes. 11 skladb je vsaj v jedru nadaljevanje vizije s prvenca: jazzovska ter soulovska melodika, podkrepljena z ostrimi ter neposrednimi besedili se je na drugem albumu izvila tradicionalnim okovom, čeprav so povezave še vedno jasne, in se preoblekla v nekoliko bolj pop, r ‘n’b ter na trenutke tudi karibsko obarvano obleko. V praksi to pomeni čustvene, vse nepotrebne kičaste navlake okleščene ter surove (resnične) pesmi, ki stavijo na takojšen stik s poslušalcem. Vse seveda zaradi odličnega vokala, ki ga premore Winehouseova. Seveda ni za spregledati spremljevalne zasedbe ter aranžmajev v celoti. Zatorej – jazz beznica, lagodna namestitev, viski z že raztoplenim ledom, cigaretni dim in pričujoče zvočno ozadje – v šusu.
 
Back to blacks!!!
 
Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.