Zmajev rep – Sanje podob

Zmajev rep – Sanje podob

Zmajev rep – Sanje podob

2007, Sanje
Pričujoča plošča Sanje podob je tretji izdelek kvarteta Zmajev rep. Zatorej bi zahtevala retrospektivni pristop k analizi oziroma poslušanju, vendar moram priznati, da je to prva plošča pričujoče skupine, s katero sem se srečal. Zato bom nanjo bolj kot na produkt neke kontinuitete gledal kot na samostojen izdelek; čeprav skupina sama nakazuje, da gre za odraz tistega, v kar so se kot glasbeniki razvili in kaj danes so: “… odraz tistega, kar se je dogajalo okrog nas in v nas samih. Odraz tega, kar se je zgodilo z nami.”
9 skladb, ki so bile posnete v kuhinji (kar bi naj pripomoglo k domačnosti in sproščenosti) v prvi polovici leta 2006, nagovori poslušalca brez vokalne spremljave, zato pa se inštrumentalno tega poslužuje s vplivi iz jazza, funkovskih ritmov ter rockovskih vložkov. Skladbe so žanrske krpanke iz že omenjenih niti (in še česa) in stkane v temo (oziroma več tem), ki jo ponudi posamezna pesem. Le-teh je na plošči ogromno, mogoče tudi preveč, zato se včasih ustvari vtis, da skupini ni iz posamezne ideje uspelo izluščiti vsega, kar bi se dalo. Posledično ima zato vsaka pesem več obrazov, zato se vam lahko včasih zdi, da se je izgubila rdeča nit. Ali pa tudi ne – druga stran medalje pa nakazuje spontanost, slednje pa ni brez afektivnosti, odzivov na trenutne dražljaje in posledično nenadnih sprememb. Mogoče je pa to rdeča nit. Saj konec koncev plošča izzveni kot jam session, ki je bil sicer načrtovan, vendar pa hkrati pušča precej vmesnega prostora.
Zmajev rep se predstavijo kot zelo dobri glasbeniki, ki se znajdejo drug poleg drugega. Mene osebno preseneti ritem sekcija, predvsem bas, ki zagotavlja odlično ritmično-melodično ozadje. Nasploh je bila produkcija izpeljana dobro. Kakorkoli že, sam sem ploščo bolj kot skupek devetih skladb dojel kot album, kjer se groove – permanentno prehajanje med zvočnim “šusom” in trenutki, ko tudi tišina postane inštrument – ne konča s koncem posamezne pesmi, ampak se vleče, je prisoten do konca albuma. Če bi že moral izbirati, danes me prepričajo, ko se zadeve lotijo intenzivno, oziroma ko so Misli na begu in Maske v preoblekah; da si človek zaželi, da bi videl kak jam Allman Brothers v živo, tistih originalnih, še z Duanom Allmanom ter Bettsom na kitari…
Album globalno gledano ne prinaša nič bistveno novega ter posebnega, je pa svež veter na domači glasbeni (alter??) sceni. Nekonvencionalen pristop k melodiki ter strukturi pesmi ne gresta tako v uho, vsaj ne na prvo žogo. Zato pa toliko bolj, če si poskušate pesmi razlagati malo bolj abstraktno. Seveda pa mora biti za to pravi trenutek.
Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

Značke: