Tomaž Pengov – Koncert

Tomaž Pengov - Koncert

Tomaž Pengov – Koncert

2006, Dallas
 
Tomaža Pengova prenekateri poslušalec pozna kot kantavtorja, akustičnega trubadurja in izjemnega lirika. Mnogi poznavalci slovenske glasbe mu priznavajo močan pečat, ki ga je tekom let pustil na glasbeni sceni, tisti, bolj odmaknjeni od sredinske norije popa. Še Zoran Predin je na primer nedavno dejal, da bi bila Pengov in Brecelj svetovna zvezdnika, če bi albume snemala v angleščini. Toda, kar prehitro nam pride na misel, da Pengov tega niti ne potrebuje. Kakorkoli, decembra 2005 je Pengov v Viteški dvorani ljubljanskih Križank na koncertu v razmišljanje vabil množico poslušalcev. In od tu tudi naslov plošče: Koncert. Živa glasba in žive besede legendarnega avtorja.
 
Osrednja nit Pengovega koncerta je njegova značilna mehkoba in tisti občutek osamljenosti in zamaknjenosti njegovih besed, ki se dotikajo predvsem posameznika in njegove samote. V njegovih skladbah se pojavljajo popotniki, tujci, neznanci, ptice in podobne prispodobe iskanja in tavanja. Slike njegovih verzov so tako pogosto nekoliko melanholične, kitara pa otožna.  In podobno vzdušje Pengov neguje skoraj čez celoten nastop: nekoliko veseljaštva pokaže le v priredbi narodne pesmi Rodovnik vinater avtorskiGlažek vinčka. Ker pa Pengov ve, da ni osamljen v svojem odnosu popolnega spoštovanja do sporočilnosti svojih skladb, spretno uporabi tudi tri Ježkove pesmi, ki imajo podobno temo, kot njegove. To so Črna pega čez oči, Vandrovček ter Starec in zvezda. Pengov tako v nekoliko zgodnjecohenovski maniri mirno, a odločno in samozavestno vodi nastop ter svoja razmišljanja ob ubiranju strun prekine le z nekaj redkimi komentarji, saj je odvečno besedičenje nepomembno.
 
Pengov ima do svojih skladb, kot že omenjeno, prav poseben odnos, ki ga odlično opiše tudi Milan Dekleva: »Nekaj opisane, manifestativne samote boste začutili ob poslušanju te plošče. Začutili boste Tomaževo vjedkanost v čas, borbo proti pozabi. Plemenita borba, ni kaj! Eden poslednjih trubadurjev namreč ve, da tisti, ki poje, ni nič, opevana stvar pa je vse. Ko godca vzame samota, postane njegova pesem kristal ognja.« In res, Koncert Tomaža Pengova je plošča za trenutke samote, potrebe po umiku. Besede se ponujajo same…
Peter Cerar
 
 
                                                                                                                           
 
 
 
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.