Ricardo Villalobos – Fizheuer Zieheuer

Ricardo Villalobos - Fizheuer Zieheuer

Ricardo Villalobos – Fizheuer Zieheuer

Playhouse, 2006
 
Dvojni albumi so bili v glasbi vedno nekaj posebnega. Ni ga velikega banda, ki v svoji diskografiji ne bi imel vsaj en tak primerek. Taki albumi v diskografiji zavzemajo vedno neko posebno mesto, na njih je vezana nekakšna ambivalentnost, saj na njem dobi poslušalec svojo skupino v večji dozi kot ponavadi. Vprašanj je veliko: Dvojni album kot presežek skupinine kreativne energije ali le močan statement o lastni pomembnosti ali celo grandioznosti? Dvojni album kot ultimativni statement umetniških ambicij ter lastne pretencioznosti? Spisek »krivcev« je dolg in zajeten: Led Zeppelin, The Beatles, Pink Floyd, Genesis, Smashing Pumpkins, Yes, hja celo Guns n` Roses (če štejemo njihov ločeno prodajani diptih Use your illusion kot dvojni album). Kakorkoli že, kot izgleda vsaka skupina, ki hoče, da se jo resno vzame mora v svoji zgodovini izdati vsaj en dvojni album.
  
Kako pa je z dolgimi komadi? V preteklosti to niti ni bilo tako nenavadno, saj je glasba raznih progresivcev kot za šalo presegala meje 10-ih minut in se približevala celo meji 20ih minut. A dandanes, v času hitrega življenja, kratkih užitkov ter fragmentiranih informacij, je to nekaj nenavadnega. Pop glasba je svoja pravila postavila in skoraj že zapovedala – vsak komad, ki presega mejo štirih minut in pol je skoraj že predolg. In kaj naj si recenzent misli, ko ima pred sabo komad, ki traja 37 minut? Najprej seveda, kaj za vraga lahko avtor pove v tolikem času, da obdrži poslušalčevo pozornost? Ok, jazzerjem bi to verjetno še šlo, ampak kaj lahko pove en avtor minimalističnega tehna v 37 minutah?
 
A lepo po vrsti… Ricardo Villalobos je po rodu iz Čila, a trenutno živi in ustvarja v Nemčiji. Svojo ljubezen do minimalizma ter dolgometražnosti izkazuje skoraj že celo kariero. Kot prototip njegovega outputa velja Achso (2006), ki je tehnično s svojimi štirimi komadi sicer EP, a minutažno s svojimi 50 minutami polnokrven album. Villalobos je minimalist po srcu, ki svoje komade kroji iz zelo majhnega števila elementov – ponavadi le kakšen sample ali dva ter monoton ritem. Da je z eno nogo na plesišču, kjer tak minimalizem obiskovalce slej ko prej pelje v hipnozo je jasno – ampak kako se stvar obnese doma? Fizheuer Zieheuer je njegov nov izdelek, a gre v resnici za samo en komad. Da, prav ste slišali, en komad, dolg celih 37 minut, ki je v nekaterih primerih za lažje (in predvsem bolj humano) poslušanje razdeljen na dva dela. Osnovno gonilo je pihalna linija, ki se sporadično pojavlja ter komad v odločilnih delih umiri in ustavi. A to ni dovolj, saj Villalobos iz te linije vzame pravi pravcati mikro košček, ki pa je skoraj vedno prisoten oziroma v "loopu". Ostaneta še dva ali trije različni sampli ter rudimentaren, skoraj že arhetipski tehno ritem, ki ostaja skozi cel komad enak. Toliko torej teorije, a kako to zveni v resnici? Nepozornemu in nepripravljenemu poslušalcu bolj ali manj isto, saj so premiki in spremembe v komadu res tako minimalistični, da so pri poslušanju slušalke skoraj obvezna oprema. Dokaj nevznemirljivo poslušanje, ki pa se z dovolj motiviranim poslušanjem lahko spremeni v pravo majhno razodetje. Že dolgo nisem slišal tako prekleto dobro strukturiran komad iz tako malo elementov. Komad ima nekaj faz, kjer sicer poslušalec čaka, da bo tok zvoka šel v kakšno drugo smer, a ga Villalobos vedno preseneti, saj ponudi spet isto, a hkrati nekaj čisto drugega. Zveni zapleteno, a poslušanje izdelka Fizheuer Zieheuer je pravo težaško delo, za katerega je treba veliko potrpljenja. Villalobosove rešitve so tako subtilne in neopazne, a hkrati kardinalnega pomena za potek komada. Z nekaj spretno vstavljenimi delci mu vedno uspe premakniti komad »naprej«, mu tako spremeniti dinamiko ter drive, da poslušalec neposredno začuti točko preloma ter spremembe v mikrokozmosu zvoka. Seveda bi lahko vse skupaj trajalo tudi 5 ali 10 minut, a nekako se Villalobos ne da motiti ustaljenim pravilom dolžine ter strukture. Za tako skrbno strukturo ter potekom se pred poslušalcem odkriva še ena paleta Villalobosa – artistična pretencioznost ter velikopoteznost, ki v taki meri v tehnu še ni bila prisotna in je vsekakor dobrodošla. Tako je Villalobos odkril svojo nišo in je vsaj po tej plati nekaj najbolj zanimivega kar je prišlo na glasbeno sceno zadnjih nekaj let. Ostalo je stvar okusa ter roka trajanja, kot tudi dejstva, da se bo 37 minut dolg komad v celoti poslušal verjetno bolj redko.
  
A tukaj je še ena stvar… Dandanes se skoraj že vse izve, tako tudi dejstvo, da si je Villalobos pihalno linijo »sposodil« pri »blehorkestru« Bakija Bakič iz Vranja. Kompozicija nosi naslov Pobjednički čoček in v njem slišimo že na začetku osnovne elemente Villalobosove kompozicije. Kraja, remix ali celo samo »reedited«? No, s tem si bodo kaj začeli drugi, poslušalcu v končni fazi ostaja samo glasba, tako »original«, kot iz njega izhajajoči produkt.
  
Fizheuer Zieheuer ponuja 37 zapomnljivih ter nepozabnih minut, ki se bodo zapisali v anale glasbe. Je fascinanten izdelek v vseh pogledih: tako v glasbenem kot tudi recenzentskem – preko 860 besed posvečenih samo enemu komadu…
  
P.S. Za vse minimaliste po srcu je tukaj še informacija, da nekatere izdaje Fizheuer Zieheuer-a vsebujejo še bonus komad Fizbeast (s svojimi 35 minutami nič manj epski), ki tako celoten izdelek (z dvema komadoma!) zaokroži na neverjetnih 72 minut!! Grandioznost, ki ji nesmrtnost mora biti zagotovljena.
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.