Last Warning, Curse of Instinct in Maroon v Mariboru

2

2

Pot do Maribora je dolga in isti dan se je v ljubljanskem Ortu odvijal še en privlačen hardcore/punkrock večer. Kljub temu smo se odločili, da potrošimo nekaj bencina in cestninskega denarja, saj so poleg nemških velikanov Maroon, mariborško-celjski Curse of Instinct pripravili release party novega ploščka Apocalypse. Že drugič nam je destinacija Maribor-Pekarna delala težave, a smo po številnih navodilih le našli.

Prvi na odru avstrijci Last Warning. Stil je nekakšen newschool hardcore, ki se močno nagiba h klasičnemu metal zvoku. Meni nič kaj privlačna stvar in se preprosto ne najdem v takem stilu.

Po ogrevanju avstrijcev so sledili Curse of Instinct. Veliko je bilo govora o materialu, ki je bil posnet že v letu 2004, a smo na album morali pošteno počakati. Na koncu so se le odločili za izdajo na samozaložbi in ta večer so album delili za simboličnih pet evrov. Tehnično izpopolnjen metalcore z dobrimi ritmi, strupenimi mosh deli, melodiko in vokalom, ki na pravih mestih spretno menja kričanje in brutalno nizek vokal. Na Suicidal Butterfly se na odru pridruži Matjaž, ki je drugače tudi oblikoval podobo albuma, in vokalistu z rockerskim back-vokalom pomaga pri refrenu. Večino komadov smo že slišali na ogromno koncertne kilometrine, ki jo imajo, nekaj malega je bilo tudi novega in upam, da čimprej začnejo s še več svežega materiala. So dobra zasedba, ki ne menja stila trendovsko, temveč svoj lasten zvok razvija v vedno bolj razdelano obliko in prav je tako, saj sodijo na sam vrh naše male scene.

Maroon sem gledal lani na avstrijskem Burning Season festivalu in že takrat so se izkazali. No, verjamem da so v mariborški Pekarni res dali vse od sebe, ker to je bil definitivno maksimalen nastop. Energija od začetka do konca in prav vsak komad je zvenel super, od starih Antagonist zlobij pa do novejše death metal melodike. Dva kitarista, pri čemer sta si lepo porazdelila mosh dele in heavy solaže, divji bobnar, ki dvojni pedal koristi prav mitraljezno in karizmatičen vokalist, ki si je očitno zaprisegel, da atmosfera niti pod razno ne sme vpasti. Škoda, da niso igrali klasike Still Believe In What Has Fallen Apart, a jih razumem, saj se je treba prilagoditi publiki in so se po “we want more”  vzklikih vrnili raje z nekaj komadi iz zadnjih dveh plošč.

Dober koncert, ki je v mojih očeh uspel, tako po številčnosti ljudi kot dobri atmosferi in najpomembneje – odličnem nastopu skupin.

Besedilo: Valter Cvijić Foto: Marko PIGAC

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.