Eric Clapton & J. J. Cale – The Road To Escondido

Eric Clapton & J. J. Cale – The Road To Escondido

Eric Clapton & J. J. Cale – The Road To Escondido

2006, Reprise Records
 
Eric Clapton je znan po svojem spoštovanju do starejših glasbenikov oziroma do svojih vzornikov. Bržkone je med temi na prvem mestu Robert Johnson. Tragično preminulemu kitarskemu virtuozu se je Clapton prvič poklonil že davno, še v časih prve »superskupine« na svetu Cream, in sicer s priredbo Johnsonove Crossroads Blues. Ta ter tudi druge Johnsonove skladbe so ga spremljale tekom celotne kariere. Vrhunec razmerja Clapton – Johnson pa je vsekakor album Me & Mr. Johnson(Warner Bros / Wea, 2004), ki je skupek bolj kot ne preigranih Johnosnovih skladb – kljub temu, da je Clapton tehnično popoln in gre za zelo soliden ter produkcijsko brezhiben izdelek, bi težko govoril o reinterpretaciji Johnsona, saj plošči manjka Claptonova osebnost.
 
Johnson pa ni edini izmed velikih bluesmanov, ki jih Clapton občuduje in se jim poklanja v obliki plošč ter sodelovanj. Naslednji v tej skupini je B. B. King (Riding With The King, Reprise Records, 2000), zraven pa bi še lahko tudi prišteli J. J. Calea (Clapton je priredil njegovi After Midnight in Cocaine) in produkt njunega sodelovanja je pričujoča plošča. Pravzaprav bi morali ploščo obravnavati bolj s Caleove perspektive kot pa Claptonove, saj je le-ta avtor večine skladb, pa tudi del sodelujočih glasbenikov je Caleova spremljevalna zasedba.
 
Le-ti ter še kohorta sodelujočih glasbenikov (med katerimi so tudi glasbeniki kot je Taj Mahal) so prispevali k pestrosti albuma, ki je krpanka vplivov iz bluesa, jazza, countryja, soula ter popa. Pesmi krasi odlična produkcija ter tehnična dovršenost izvedbe – Clapton ter Cale (ter odlični sodelujoči glasbeniki) se še enkrat več dokažeta kot res odlična kitarista – kar je po mojem mnenju skupno obema je predvsem občutek za ton, igrata brez izsiljevanja melodij, kar v končni fazi prispeva k precejšnji »lahkotnosti« skladb (Danger, Ride The River). Vendar ne gre za lahkotnost v smislu enostavnosti ampak v smislu prezence zahtevnih skladb na enostaven način (k temu verjetno prispeva tudi to, da sta glasbenika storila že toliko v glasbi, da ni več potrebe po nekem brezglavem in konstantnem dokazovanju, svoje pa doda tudi starost obeh glasbenikov – Sporting Life Blues) – pesmi so zato precej melodične in poslušljive, kljub pestrim aranžmajem ter solističnim kitarskim vložkom.
 
Album kot celota prepriča, vendar ne premore skladbe, ki bi izrazito izstopala (prvi singel je že omenjena, Ride The River, prepriča tudi Dead End Road), saj uspe tekom vseh 14 skladb ohraniti konstanten nivo izvedbe in energije. Suveren in premišljen izdelek glasbenikov, ki sta v svojem zrelem obdobju ustvarjanja.
 
Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.