Jarvis Cocker – Jarvis

Jarvis Cocker - Jarvis

Jarvis Cocker – Jarvis

2006, Raugh Trade Records

Zelo zanimiv je diskurz, v katerem slovenska (pa tudi tuja) glasbeno – kritiška srenja govori o Jarvisu Cockerju. Preden ga sploh dojamejo kot glasbenika, se najprej izpostavi njegov performans na podelitvi nagrad BRIT leta 1996 (naj je šlo za kritiko ali samo-promocijo na tem mestu ni važno), potem pade omemba skupine Pulp in v isti sapi še albuma Different Class (Island Records, 1995). To je nekako logično, saj je Cocker (z Joe Cockerjem ni v sorodu, ga je pa le-ta baje pazil tu in tam, ko je bil Jarvis še otrok) tej skupini posvetil skoraj 25 let. Tisti, ki gredo bolj v »podrobnosti«, pa še omenijo singel Common People iz že omenjenega albuma Different Class. To je približno to. Da pa pristavim še svoj lonček – pesem Common People je bila pred kratkim izbrana (Q Magazine) med najbolj vplivne pesmi (single) zadnjih, če se dobro spomnim, 25 let – prvo mesto je zasedla Nirvanina Smells Like Teen Spirit. Da pa bomo še bolj rumeni – svoje je pri nas dodal tudi balkanski MTV in posvečeni smo lahko videli videospot pesmi Disco 2000 (Pulp) v poznih večernih oziroma zgodnjih jutranjih urah, glede na to kako pač dojemate čas. Zaradi korektnosti (sic!) bom stvari kot so Relaxed Music, The Lovers, /…/, nenazadnje tudi malega čarovnika Potterja preskočil in pristal pri Jarvisu.
 
J. Cocker je nanj postavil 13 (pravzaprav 14) pesmi, ki na prvo žogo zvenijo precej pulpovsko, v maniri brit – popa sredine devetdesetih (Don’t Let Him Waste Your Time, Heavy Weather, Baby’s Coming Back To Me, From A To I). S slednjimi Cocker sicer ne razočara, vendar tudi ne pusti izrazitega vtisa. Cocker pa prepriča s skladbami, ki pomenijo odmik od pulpovstva in kažejo neko zrelost ter drugačno razumevanje skladanja in poetike. Balada I Will Kill Again bi spadala v ta kontekst, prav tako družbeno-kritična Disney Time. Atmosferska Quantom Theory, ki zaključi album, je tudi v tej maniri. Izstopa tudi Black Magic, ki je sicer variacija na temo Crimson and Clover (Tommy James And The Shondells).
Kakorkoli že, Cocker s prvencem v glasbenem smislu ne preseneti pretirano (gledano na album kot celoto), saj je na njem precej prvin, ki so precej povezane z njegovim prejšnjim delom. Kar preseneti in tudi prepriča je, sicer tudi ne tako izrazi in tudi ne presenetljiv, lirični pristop Cockerja, ki je precej cohenovski.
 
Matjaž Jaušovec
 
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.