Japonski hrupneži Mono v Channel Zero

mono_02_2006

Mono (Jap), Ljubljana / Channel Zero, 29.11.2006
 
V Ljubljano so se v sredo na metelkovsko nulto nadstropje vrnili japonski atmosferiki Mono, ki so nas v živo dodobra očarali maja lani. Koncertno ogrevanje naj bi bilo v rokah novejše ameriške zasedbe Made Out Of Babies, katero so »piar« članki v napovednikih uvrščali med bolj hardcorovske izvajalce. Baje, da bi bilo tudi kaj videti in slišati, a kaj ko je bojda ekspresivna vokalistka benda, ki ga vsi uvrščajo ob bok Babes in Toyland, PJ Harvey ter med drugim Yeah Yeah Yeahs, nenadoma zbolela.
 
Dejstvo, da so Mono že nastopili na odru Channel 0 in takrat nemalokoga tudi očarali, je najbrž tisto, kar je najbolj pripomoglo k temu, da se je plac kar lepo napolnil. Poleg tega pa tudi dejstvo, da se Mono »družijo« s ta pravimi ljudmi. Zasedbi je namreč debitantsko ploščo Under The Piper Tree založil »brand« z imenom John Zorn (založba Tzadik), po zadnji dve pa se je podpisal izkušeni tonski mojster Steve Albini. Začeli so zanimivo stilistično, ambientalno in halucinogeno – kitarist se je mojstrsko poigraval s tremolo-reverb efektom, ki pa ga ni pridobil z analognimi efekti, temveč s poigravanjem po regulatorju volumna na kitari. Nadaljnji posluhi in pogledi na to glasbeno zamisel pa so me navdali z občutkom, da so Mono že zdavnaj vse povedali, tako s prejšnjimi albumi kot tudi s prejšnjim ljubljanskim nastopom. Sicer je res, da je v tem »detoniranem« žanru zelo težko narediti kaj novega, a toliko predvidljivega ter linearnega ambientalnega opletanja nisem pričakoval. Melodična struktura skladb je znana že na samem uvodu,… kakopak v smislu mono-melodičnega »clean« ubiranja strun posameznih kitaristov, kar se kasneje nadgrajuje z »linearnim« basom (s tem mislim na pre-očitno lepljenje istih melodij s strani basa in dveh!! kitar) in posamičnimi (tudi predvidljivimi) nojzerskimi izbruhi. Res je, da so Mono postregli s kopico mesovja težkih rifov, ki se ti drgnejo ob lobanjo, a kaj ko vse skupaj rezultira v eni pulsirajoči zvočni gmoti, za katero ne veš, ali jo sestavljajo produkcijska moč zasedbe ali »pločevinasta« struktura kluba, ki nadležno rezonira!! v nadležno brenčanje. K temu je pripomogla tudi gejševsko simpatična basistka Tamaki z občasnim »drgnjenjem« basa po boxu oz. ojačevalcu… Kako brezvezno nojzersko. Resonanca je k sreči potonila v nežnejših delih, kjer so do izraza prišle nekoliko čistejše in lepo zamaknjene linije vsled kvalitetno ubranih reverb-delay efektov. A kaj ko je tudi bobnar (spet linearno) posegel po tistih »mehkih – vatiranih« palčkah in potisnil to glasbeno zamisel v neizraznost. Post-rocku lahko dajo svež zamik, nov moment ter obrat zgolj močni kontrasti, v okviru katerih se nežne kitare prepletajo s kot kost trdo strukturo bobnarskih aranžmajev (a-la Isis in njihove -pred in –postfrakcije – Neurosis, Red Sparowes,…Explosion In The Sky), ne pa »istovrstno lepljenje« istega z istim v linije nadzemeljske neskončnosti, ki bi jo Mono tako radi ustvarili. Ni kaj, uspeva jim perfektno. Naj uporabim še eno »linearno« strukturo lepljenja, ki bi zasedbi bila zelo všeč (tokrat deskriptivno) – Mono so pač v sredo zveneli Mono-tono. In Mono-urno!
 
 
Za RON spisal Milko Pečanič
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.