Pattonovi Peeping Tom v Pordenonu

peeping_tom_01

Peeping Tom, Dub Trio; Pordenone (ITA), 18.11.2006
… Dobra ura in pol čistega auditivno-vizualnega užitka posladkanega Pattona, ki si ga (tudi alter) publika še kar tako zelo želi. 
Bistvo vsestransko razmetanega Mika Pattona in njegovih glasbeno-filmskih projektov je, da se trdno in stalno neprestano razblinjajo in spreminjajo. O tem smo se (spet) prepričali ob ogledu njegove najnovejše kreacije – nastopa skupine Peeping Tom v intimnem vzdušju kluba »a-la ljubljanski Media Park« v italijanskem Pordenonu. 
Za ogrevanje kake 300-glave množice je poskrbel kar rudimentarni del »voajerjev« – Dub Trio. Kar nenavadno in zanimivo ime za trojico newyorških glasbenikov, ki so močno orientirani v rockovsko zvokovje težkih kitar in nadzorovanega hrupa ter subtilno elektro manipulacijo (kitarskih) tehnikalij… Prav užival sem v zlepljenosti neskončnih »dub« delayev in rifov ter posledično že v kar sami »motoriki« kitarista na odru – ti natančni, naštudirani, usklajeni gibi rok, dlani, prstov (zdaj na vratu kitare in že takoj sunkovit premik na tla k masivnim gumbovjem, pa nazaj k laptopu…) in (kakopak) predvsem nog!… Vredno predvsem ogleda, kajti zgolj avditivno me ti instrumentalisti ne bi tako prepričali. 
Po fuziji avantgardnega rocka in psiho-duba pa odrske deske zasede nova instalacija voajerja večera – Peeping Tom. Novo utelešenje pop muzike, seveda na zelo samosvoj način zasnovan na seriji sodelovanj z drugimi izvajalci, med katerimi naj omenimo Amona Tobina, Dana The Automatorja, Kool Keitha, Odd Nosdama, Jela, Massive Attack, Kida Koalo, Doseone-a, Noro Jones,… Ne, ne, vseh teh osebkov ni bilo na odru, brez skrbi. Le bobne, kitaro in bas so vnovič zasedli Dub Trio, novinci na odru pa so bili »živi« beatbox Rahzel, Imani Coppola ter elektro posadka, sestavljena iz še treh instrumentalistov, katerih imen žal tudi ne poznam. Zelo dobro razpoloženi voajerji na odru, še posebej šef zasedbe, so poskrbeli, da publiki niti ni bilo treba posebej napenjati možganov. Publika je dobila točno to, kar odstira pogled na naslovnico Peeping Tom albuma – ključavnico, skozi katero voajer strmi v silhueto gole ženske, ki se razkazuje pred kakšnim oknom »suburbije« – in učinek je takojšenj, je točno tisto, kar si vsak želi videti. In publika je spet, končno spet, videla tisto razplesano, »popiš«, dancersko hiphop navihano komponento Mika Pattona, za katero itak vsi vemo, da se v njem še kar skriva. Patton je publiko zrešetal že od samega začetka nastopa, predvsem z začetnim singlom, sicer vrhuncem plošče, skladbo Mojo, kjer poleg produkcije Dana The Automatorja in Rahzelovega beatboxanja Pattonu uspe tudi eno bolj bistrih besedil. Z naslednjim komadom, Five Seconds, je Patton poskrbel za perfektne »izbruhe»:«One second, two seconds, three seconds, four seconds, five second, here we go! You are the air that I breathe!« Sicer pa za vse komade, ki so bili predstavljeni v živo velja zelo čista/polna produkcija, razvejana melodika, koherentna strukturiranost, metaforično bistra besedila (npr. Your Neighborhood Spaceman, Sucker, Don’t Even Trip, Get Away, Kill The DJ…). Kot eden zanimivejših komadov bi izpostavil Sucker (na plati z Norah Jones), v izvedbo katerega se je lepo vživela Pattonova mična čokoladna gospodična s seksi provokativnim preklinjanjem: »…What makes you think you’re my only lover? Truth kind’a hurts, don’t it mother fucker!«
Ščepec posebne nepozabljivosti pa tekom koncerta doda Rahzel z nekaj minutnim beatboxanjem »a-la naturale«… Saj, who needs a radio… Glede na dejstvo, da je to šele prvi album voajerjev, jim pomanjkanje komadov nikakor ne gre kritizirati, saj je Patton kot za šalo postregel še s svojo zapuščino z ekipo X-ecutioners – s komadom Get Up, Punk!, ki je prispeval k še večji bogatosti v smislu programiranih ritmov, detaljnih skrečev in minimalističnih vzorcev. Celoten voajerski paket zveni perfektno prepričljivo, živo, čutno, sveže. Dobra ura in pol čistega auditivno-vizualnega užitka posladkanega Pattona, ki si ga (tudi alter) publika še kar tako zelo želi. 
Čeprav moram reči, da pri Peeping Tom nekoliko pogrešam tisto »neke vrste dešifriranje« glasbe, ki je tako značilno za Pattonove obskurne projekte (Mr. Bungle, kombinacije s Kaado, Fantomas, X-ecutioners…). Govorim o taki glasbi, ko moraš nekaj časa zreti v tisti »tekst«, dokler se ne razjasni…, in tisti najlepši, produktivni trenutek je nenadna točka razsvetlitve te glasbe, ko vse pride na svoje mesto in najde tisti smisel. Takšno iskro so na koncertu verjetno zanetili prav Dub Trio, kateremu sem dal prav posebno pozornost. 
 
 
Za RON spisal Milko Pečanić
Foto: Jurij Bizjak
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.