Napalm Death, Born From Pain in Mendeed v Orto Baru

napalm_death001_orto06

Napalm Death, Born From Pain, Mendeed
Ljubljana / Orto Bar, 31.10.2006
Vstopnina: 6000 SIT
 
 
Halloween se je začel s pitjem piva v mestu Metelkova, kjer so se počasi začele zbirati metalske duše iz vse Slovenije. V strahu, da bomo zamudili kakšen band, smo na hitro eksali in se odpravili v Orto Bar, kjer se je koncert odvijal. Na našo žalost je bilo ob 20:30 v zgornjih prostorih Orto Bara še skoraj vse prazno in porodili so se mi dvomi o nabitemu Ortu. Praznjenje kozarcev s 600 sit »vredno« tekočino se je zopet začelo. Okoli devete ure se je nabralo že kar nekaj ljudi in ozračje se je napolnilo s pričakovanjem začetka koncerta.
 
Ob 21:15 kar naenkrat zaslišim zvok kotalečega se dvojnega pedala s spremstvom nažigajoče kitare, ki je prijahal z odra. S pomočjo obrata 180° sem ugotovil, da gre za mladi škotski band Mendeed. Začeli so brez kakršnegakoli uvoda ali najave, zato je bilo presenečenje še večje. Začeli so agresivno ter odločno, kot se za band njihove zvrsti spodobi. Najprej me je navdušil njihov bobnar Kevin Matthews, katerega ritmi so bili močni, hitri in točni. Kitarist se je ravno tako izkazal za zelo izkušenega, sicer pa je celoten band deloval vreden svojega slovesa. Malce zgrešeni so mi bili edino melodično-čustveni vokali basista, ki se mi nekako niso zdeli primerni za takšno trdo glasbeno podlago. Mandeed se lahko postavi ob bok najboljšim metalskim bandom in so zasluženo koncertirali z že kar nekaterimi svetovnimi bandi kot so Avenged Sevenfold, Bleeding Through, Cradle of Filth, DragonForce, God Forbid, Slipknot ter sedaj z Born From Pain ter Napalm Death. Mosh pit: prve tri vrste.
 
Takoj po nastopu prve predskupine so se na odru začeli pojavljati člani nizozemskega hardcore metalskega banda Born From Pain, katerega začetki segajo v leto 1997. Po kratkem uglaševanju glasbil so nadaljevali s hitrim ritmom, metalskimi riffi ter z brutalnim vokalom. Njihov nastop je bil do potankosti usklajen med člani (beri: slemanje kitaristov ter skakanje frontmana) ter najbolj energetičen ta večer. Fantje mislijo zares in njihova jeza je uspela navdušiti vsaj polovico Orto Bara, ki se je v tem času že dodobra napolnil. Njihov vokalist, Ché Snelting, je še posebej izražalenergijo ter zaupanje v svoje besede, kar je pogoj, da te poslušalec vzame resno. Mene so prepričali. Mosh pit: polovica Orto Bara.
 
Končno je napočil čas, da oder zavzamejo legende Napalm Death, ki veljajo za pionirje grind metala. Orto bar je bil že nabito poln (beri: če si hotel za šank po pivo, si si ga moral res želeti). Na oder je prvi prišel bobnar Dany Herrera, ki že s svojo postavo vzbuja strahospoštovanje. Po nekajminutnemu uglaševanju bobnov, ki je postalo že rahlo moteče (tonskemu mojstru: Ali niso za to namenjene tonske vaje?), sta se mu pridružila še kitarist Mitch Harris ter basist Shane Embury, ki sta ravno tako potrebovala približno 10 minut za nastavljanje pravega zvoka za njihov nastop. Končno so luči ugasnile in v Ortu je začel igrati sample, ki je napovedoval najmanj rojstvo antikrista s spremstvom žvižganja, vzklikov ter ruljenja občinstva. Pevec Barney je prišel na oder. Začelo se je brezkompromisno klanje. Zvok je bil na nivoju (svaka čast tonskemu mojstru) in bilo je dovolj glasno. Vem le, da po koncu koncerta nisem premorel normalnih slušnih sposobnosti še vsaj pol ure. Na nastopu niso pokazali tolikšne energije kot njihove predskupine, vendar so z njihovimi značilnimi ultra hitrimi ritmi ter morilskimi kitarskimi riffi dodobra ogreli skoraj ves Orto. Barney je s svojim vmesnim govorom občasno prekinil igranje ter skušal prepričati občinstvo v razmišljanje o religiji, kot o sredstvu za zasužnjevanje. Takšnih govorov je bilo kar nekaj, delovali so spodbujajoče ter so poželi kar nekaj vzklikov s strani občinstva, meni pa je bil ta trenutek predvsem koristen za počitek mojih že rahlo utrujenih ušes.
 
Kar se tiče tehničnega vidika igranja je bilo jasno razvidno, da fantje niso za staro šaro, saj so odigrali svoj celoten repertoar z veliko mero natančnosti. Bobnarju namenjam še posebno spoštovanje, saj sem prvič v živo slišal igrati death/grind metal ritme in moram reči, da je za to potrebno ravno tolikšen zalogaj energije kot za Ljubljanski maraton. Mosh pit: tri četrtine ljudi slemalo, ostali debelo gledali.
 
Kot celota je bil dogodek odličen in v dobrem vzdušju, za katerega so poskrbeli kvalitetni izvajalci. Izrekel bi še pohvalo organizatorjem Dirty Skunks in upam, da se bosta fanta še naprej lotevala projektov na tako visokem nivoju. Till then…keep the metal alive!!
 
Tekst: Žiga Lovšin
 Foto: Simon Šturm
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.