Matt Boroff v M.I.K.K.-u

matt_boroff_02

Matt Boroff
MIKK / Murska Sobota
5. 11. 2006
Vstopnina: 500 SIT
 
Verjetno je bil kriv dan. Nedelja nekako ni najboljši dan za koncert – ne za obisk ampak za organizacijo koncerta. Zakaj? Večini se po petku in soboti nikamor ne da nikamor, tisti s poudarjenim zanimanjem za alkohol tako ali tako jamrajo doma, študentarija je že v univerzitetnih centrih, dijakov pa starši ne pustijo ven. Onim izpod 16 let pa je živo spremljanje glasbe, vsaj posredno, zakonsko omejeno. Če k temu prištejemo med širšimi množicami praktično nepoznano glasbeno ime, dobimo bilanco obiska dotičnega koncerta; pa ne razumeti tega narobe, s koncertom je bilo vse v redu. Škoda le, da ga je obiskalo le par deset ljudi. Tukaj potem pride prav tista znana in že rahlo obrabljena – kvaliteta ima prednost pred kvantiteto. Pa če bi bil pri volji, bi še lahko bentnil nad obiskom, medijski pokritosti, financiranju in še čem mladinskih klubov. Pa ne bom. Recimo, da je vsega kriva Bridget Jones, ki je bila nocoj na televizijskem sporedu.
Koncert. Prvo presenečenje je bilo opazno že na oko. Črn klobuk v stilu zlobnega Alexa iz polpretekle legende Clockwork Orange je vsekakor pustil vtis. Če k temu dodamo še Mattovo mimiko med godenjem ni težko ugotoviti v katero smer težijo simpatije. Manjkala je le sprehajalna palica.
Trio je začel počasi, s stališča basista mogoče celo malo enolično, vendar je že takoj zatem uspel presenetiti publiko, da je zašla v prehiter aplavz. Nato so zvoku dodali malo več distorzije in še drugih efektnih posebnosti in ga tako obogatili (pa tudi pospešili ritem), kar je godilo predvsem publiki, ki je vsako pesem navdušeno nagradila z aplavzom. V tem slogu je minil celoten koncert, ki je na vzdušju tako na kot pod odrom pridobil predvsem v drugi polovici. Tega niso zmotili niti manjši premori med pesmimi. Na koncu je vztrajni aplavz rezultiral v dveh dodatnih pesmih.
Naključni sestanek Johna Spencerja, Queens Of The Stone Age, Bush ter R. L. Burnseida (za okus pa še ščepec prvinskega hrupa) se je izkazal za zelo zanimivo in obiska vsekakor vredno koncertno doživetje, saj se je skupina kljub maloštevilni publiki dostojno in suvereno predstavila. Sicer pa je vprašanje, komu glasbeniki raje igrajo – 300 glavi pasivni in rahlo nezainteresirani množici ali dvajsetim ljudem, ki te poslušajo z zanimanjem.
 
Matjaž Jaušovec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.