Indija v KUD – u

Indija v KUD - u

Indija v KUD – u

Music of Benares 
KUD France Prešeren / Ljubljana
23. 12. 2006
Vstopnina 2500 SIT
 
Zaradi rahlih težav orientacijske vrste smo prvih 15 minut nastopa zamudili in (tudi rahlo presenečeni) naleteli na prepolno dvorano ljubljanskega KUD-a France Prešeren. Tako smo se, kot tudi še kar lepo število ljudi za nami, nagnetli pri zadnjih vratih dvorane. Nekateri pa so morali ostati celo zunaj. Če že prostor in gneča nista omogočala idealnih pogojev za spremljanje koncerta, sta pa vsekakor pripomogla k (vsaj stereotipno) »indijskem vzdušju«; gneča, ljudje sedijo in stojijo kar vsevprek ter stegujejo vratove in godrnjajo, da nič ne vidijo. Nekateri. Kakorkoli že, koncert se je vsekakor dal poslušati, če že videti nisi mogel ravno vsega.
 
Nastop je skupina razdelila na dva dela. Prvi je bil bolj meditativen, lahko tudi subtilen, in zaznamovan s tradicionalnostjo. Skladbe so bile daljše (za »potrebe Slovenije« sicer skrajšane na 45 minut), kar je poslušalcu omogočalo individualno dojemanje in razumevanje tradicionalne indijske glasbe. Tradicionalnost na tem mestu ne pomeni zgolj nekega obujanja in interpretiranja tisočletne tradicije indijskega raga. Posebnost skupine Music of Benares, ki je vsaj meni na tem koncertu izstopala in bila izredno všečna, je v tem, da so znali tradicijo predstaviti na izredno moderen način; to pomeni, da je bil kljub rigidni formi vsak takt presenečenje in posebnost zase ter da pesmi nihajo med meditativno melodičnostjo in izrazito intenzivnostjo. Če k temu dodamo še improvizacijo in simpatično kombinacijo komunikacije med sinom in očetom, dobimo rezultat, ki smo ga videli v prvem, slabo uro in pol trajajočem, delu koncerta.
 
Po 15-minutnem premoru so se glasbeniki vrnili na preprogo, ki je krasila oder dvorane. Uvod je pripadal tablistu Mangala Prasada Mishri, ki je s solističim vložkom otvoril drugi del koncerta (o virtuozni tehniki tablista ter vsekakor tudi obeh sitaristov se mi ne zdi bistveno razpredati, saj gre za znano dejstvo). Če je bil prvi del koncerta mirnejši in individualen, je v drugem delu prišla bolj do izraza kolektivnost in odnos med publiko in glasbeniki – bilo je bistveno več (verbalne) komunikacije tako med glasbeniki kot tudi nagovorov publike. To je prevzel sin Deobrat Shivanth Mishra, ki je posredoval več ali manj razmišljanja o univerzalnosti glasbenega izraza ter harmoniji in miru med ljudmi, kar je največja želja in poslanstvo tako padre familiasa kot tudi njega. Da pa ni ostalo le pri besedah; uspeli smo slišati različne melodične vložke (pa tudi ritmične tablista), ki se uporabljajo v indijskem ragu, pa jih je mogoče slišati v glasbi od Kitajske do afroameriškega bluesa. Tudi evropsko glasbeno izročilo je dobilo svoje mesto: interpretacija Pesmi za Elizo ter še ene pesmi, ki je pa nisem poznal, na sitar je navdušila publiko. Zaključek je pa pripadal še eni tradicionalni indijski pesmi.
 
Slabe tri ure dolg nastop je vsekakor navdušil. Motila je mogoče gneča, ki je tu in tam načela koncentracijo. Je pa gneča vsekakor pokazatelj zanimanja za tovrstne godbe pri nas. Music of Benares so uspeli slednjo prikazati na zelo suveren način, kar se za glasbenike z njihovo kilometrino in izkušnjami vsekakor spodobi. Virtuoznost in uigranost brez kakšnih koli nepotrebnih trikov, ki rezultira v izredno poslušljivi in kvalitetni godbi. Godbi, ki kljub pridihu tradicije zveni še kako moderno (vzporednice s srbsko – makedonskim duetom Tadić – Stefanovski mogoče niti niso tako nesmiselne) ter premore izredno izrazno moč. Moč glasbe kot univerzalnega izraznega sredstva ter enega izmed skupnih imenovalcev vsega človeštva.
 
Matjaž Jaušovec
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.